Bravo, hribovski kmetje!

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / sreda, 25. julij 2018 / 06:57  

Na nižinskem območju je največja grožnja dobrim kmetijskim zemljiščem urbanizacija, to je pozidava zemljišč s stanovanjskimi stavbami in poslovnimi objekti ter gradnja infrastrukturnih objektov. Na hribovskem območju, kjer ni veliko takšnih urbanističnih apetitov, največjo nevarnost predstavlja zaraščanje; gozd je namreč zelo agresiven in se ob opustitvi košnje ali paše dokaj hitro razširi na travnike in pašnike. Medtem ko so številni kmetje na ravninskem območju v preteklosti dokaj hitro podlegli finančnemu pribitku, ki ga prinaša sprememba kmetijskega zemljišča v stavbno (cena stavbnega zemljišča je namreč lahko tudi štiridesetkrat višja od cene kmetijskega zemljišča), so se hribovski kmetje vsaj doslej dokaj dobro upirali zaraščanju. In se še upirajo ... Morda tudi zato, kot je pred nedavnim dejal hribovski kmet Stane Bergant, ker so hribovski kmetje bolj čustveno navezani na zemljo, kot so ravninski kmetje.

V letošnjem poletju sem veliko kolesaril po gorenjskem hribovskem podeželju, še zlasti na Škofjeloškem, in se lahko na lastne oči prepričal, kako trdo je življenje hribovskih kmetov in kako tudi v težkih pogojih obdelujejo zemljišča in negujejo pokrajino. Bravo, hribovski kmetje! Nisem videl nepokošenega travnika, videl pa sem veliko »slik«, ki jih na ravninskem območju skorajda ni več možno videti. Tako sem lahko opazoval možakarja, ki je kljub zrelim letom v hudi strmini vihtel koso, kosca, ki je s traktorsko kosilnico kosil v takšni strmini, da sem se samo čudil in čakal, ali se bo košnja srečno končala, kmečko družino, ki je na roke, z grabljami in vilami, spravljala seno s strmine na bližnjo asfaltno cesto, kjer je že čakala nakladalna prikolica ...

Prav bi bilo, da bi takšne »slike« v živo videli tudi ljubljanski in bruseljski uradniki, ki krojijo evropsko in slovensko kmetijsko politiko. Verjetno bi potlej bolj spoštovali hribovske kmete in verjetno bi tudi lažje podprli ukrepe za lajšanje življenja in kmetovanja na hribovskih območjih, kjer je ob nekaterih plusih tudi veliko minusov – ekonomika kmetovanja je slabša in zaslužek pri prodaji kmetijskih pridelkov manjši, stroji, ki so prilagojeni za delo v hribovskih razmerah, so dražji, v strmini je več možnosti za nesreče, daljša je pot do javnih ustanov ...

Ko turisti v teh poletnih dneh spoznavajo Gorenjsko, pri tem pa zaidejo tudi v najbolj zakotne hribovske kotičke, se ne morejo čuditi, kako lepo zelena in negovana je naša pokrajina. Nesporno je, da k temu vsaj delček prispevajo tudi hribovski kmetje, ki s tem, ko obdelujejo zemljišča, skrbijo tudi za lepšo podobo pokrajine. Prav je, da se jim ta prispevek prizna, ovrednoti in plača.