Moški so se vrteli okoli nje

Kdor ne uboga, ga res tepe nadloga?, 2. del

»Naslednji dan me je domov pospremila Anica. Starši je niso spustili v hišo. Oče je dejal, da se njej in sinu odpoveduje. A se Anica ni dala. Zabrusila mu je, da bo nadenj poslala miličnike, če se me samo dotakne! Oče je zagrabil rovnico in jo vrgel proti njej. Na srečo je ni zadel …«

Erika potem nadaljuje: »Zame se je s tistim dnem začel pekel na zemlji. Starša sta me ignorirala, z menoj se nista hotela niti pogovarjati. Ko sem bila v sedmem razredu, smo se vozili v šolo z avtobusom. Kadar je bil pouk popoldan, smo se vrnili v domačo vas zelo pozno. Zmeraj, pa ne vem, zakaj, so me doma pričakala zaklenjena vrata! Zatekla sem se v prizidek čebelnjaka, kjer sem prespala noč. Niti enkrat se doma ni posvetila luč nad vhodom, niti enkrat me ni nihče poklical, naj vstopim. Ko so začele zoreti sončnice, sem se vsaj takrat lahko najedla zrn, drugače bi šla ali v šolo ali na njivo s praznim želodcem. Pred vhodom so bile položene tri ogromne ploščate skale. Mama je nanje vrgla pest zdrobljenega, posušenega kruha. Preden so ga pozobale kokoši, sem ga sama pojedla, tako sem bila lačna.

Z leti sta postajala vedno bolj čudaška. Oče si je puščal dolge lase, ki so mu kot siva griva obkrožali obraz. Ne vem točno, kaj je počel, toda nekoč se je pri nas oglasil župnik ter mu prepovedal, da bi še hodil k obhajilu. Oče ni nič rekel, le ves zaripel je postal v obraz. Mama je pokleknila ob klop pri peči in začela na ves glas moliti rožni venec. Bilo je prav strašljivo.

Ko sem končala osemletko, še nisem bila stara petnajst let, zato nisem mogla iti v službo. Pri različnih kmetih sem pomagala na polju, pri živini, pazila sem otroke. Zvečer je prišel pome oče in me odpeljal domov. Zaradi tega so se na vasi iz njega norčevali. Nekoč sva se med potjo ustavila. Ukazal mi je, da se usedem na tla. Potem je iz žepa potegnil svečo. Kar tresla sem se od strahu, saj nisem vedela, ali se mu je spet začelo mešati ali kaj. Dejal mi je, da je slišal, da me je neki moški objemal in otipaval po telesu. Začela sem jokati, strah pa me je bilo tako, da sem se tresla kot šiba na vodi. A oče še ni odnehal. Prižgal je svečo, dvignil oblekico, ki sem jo imela na sebi, da je vroč vosek začel kapati po mojem trebuhu. ''Če lažeš, bodo ostale opekline, če jih ne bo, govoriš resnico.'' Bolečine so bile neznosne. V sebi sem našla nečloveško moč, odrinila sem njegovo roko, se prevalila pod cesto in zbežala v gozd, kolikor so me noge nesle. Ustavila sem se šele pred bratovo hišo. Anica mi je odprla, in ko je videla, kakšna sem, me je objela in odvlekla v kuhinjo. Ko se je prikazal brat, ga je jezno pogledala in mu rekla: ''Poglej, kaj je ta norec naredil z njo! A boš čakal, da jo ubije?'' Bratu seveda ni bilo prav. Jaz sem ga bolj malo brigala, bolj mu je bilo mar za sramoto. Zavedal se je, da nas po vasi že tako in tako opravljajo, ''preizkus nedolžnosti'', ki si ga je privoščil oče, pa je bila še ena kaplja čez rob. Vso noč sem si na opekline polagala mrzle obkladke, a ni dosti pomagalo. Niti očesa nisem mogla zatisniti. Zjutraj me je brat odpeljal k neki Aničini daljni sorodnici. Živela je sama, bila je sladkorna bolnica in je potrebovala nekoga, da je bil ob njej, ko je zaradi padca sladkorja v krvi izgubila zavest. Ni mi bilo hudega. Naučila me je kvačkanja in pletenja. Lase sem si spenjala v rep, le sem in tja, ko sem si jih umila, sem nosila spuščene. ''Bolje bo, da te moški ne vidijo takšne. Preveč si lepa,'' jo je skrbelo. Nisem je poslušala. Vesela sem bila, da imam kljub vsemu vsaj nekaj, česar druge punce nimajo. Kadar sem šla po kruh in so pred gostilno stali moški, so me zmeraj ogovarjali. Bilo mi je všeč, zato sem se jim prijazno nasmehnila. Po vasi so začeli govoriti, da sem kurba, ki se nastavlja, da bi bilo prav, da me kaznujejo. Nekoč so me tri ali štiri ženske počakale in me preteple. Raztrgale so mi tudi obleko. Z razbitim nosom in opraskana sem se vrnila domov. A sem bila tiho, ker sem imela občutek, da sem za vse sama kriva. Po tistem si nisem upala iti nikamor. Jeseni sem dobila štipendijo in se preselila v Maribor, v internat. Začela sem obiskovati administrativno šolo. Pisala sem starejšima bratoma, ali mi bosta lahko pomagala, pa se nista niti oglasila. Le Anica mi je sem in tja poslala kakšen dinar, da sem imela vsaj za vložke. Po treh letih sem šolo končala z odliko. Zaposlila sem se najprej v Tamu, potem pa v Marlesu. Prvič v življenju sem imela lasten denar! Prisegla sem, da nikoli več ne bom lačna! O, ko bi vi vedeli, kolikokrat se je zgodilo, da nisem jedla niti enkrat na dan! Kadar sem šla na obisk k najmlajšemu bratu, sem v obe smeri pešačila, to je bilo okoli petdeset kilometrov. Bil je zelo nesrečen, saj je bila nečakinja, njegova edina hči, hudo bolna. Ves čas je nekaj renčal, a ko je videl, da me je imela nečakinja rada ob sebi, se je precej spremenil. Pletla sem ji jopice, nogavičke in šale. Ker jo je rado zeblo, sem ji naredila odejico, na kateri je ponoči potem spala. Zame je bil najlepši trenutek, ko so ji po kemoterapiji ponovno zrasli lasje in so rekli, da bo ozdravela. ''Samo zaradi tvoje odejice!'' je trdila, ko se me je oklepala okoli vratu.

Potem sem spoznala Bineta. Bil je lep in postaven fant. Ker sem bila tudi jaz zelo lepa, so se pogosto ozirali za nama, ko sva šla po cesti. Nekoč sva sedela v gostilni in pila čaj. Pa je vstopil dimnikar, ki je Bineta poznal. ''Ali hočeš, da jo spucam tudi tvoji?'' mu je dejal in ga lopnil po rami. Bine se je začel krohotati. Nič nisem rekla, pobrala sem torbico in odšla. Nikoli več ga nisem vedela.

O moških, ki so se lepili name, bi ti lahko pripovedovala dneve in noči. Kmalu sem ugotovila, da imam lahko mir pred njimi, če se ostrižem. Ko sem srečala Uroša, sem bila presrečna. Bil je miren, tih, igral je kitaro, z njim se je bilo lepo pogovarjati. Bil je prvi, ki sem mu zaupala zgodbe iz otroštva. Tolažil me je in crkljal, da sem se v njegovem naročju počutila varno in ljubljeno. Počasi pa me je začelo motiti, ker od njega nisem dobila nobenega pravega poljuba. Ko sva se nekoč vračala iz kina, sem ga povabila v sobico, kjer sem stanovala. Ženske, ki mi jo je oddajala, ni bilo doma, zato sem si to lahko privoščila. Poslušala sva radio in se pogovarjala. Potem pa se le stisnem v njegov objem, a je še kar ostajal mrtvo hladen. Tudi tisto med nogami se mu ni premaknilo niti za milimeter. Ko je odšel, sem nagonsko vedela, da je bil njegov objem del slovesa za zmeraj. V živo ga nisem nikoli več videla, o njem pa sem slišala marsikaj. V Mariboru je bil eden prvih, ki se je javno izpostavil kot gej.

Leta so tekla, postala sem aktivna v sindikatu, prišla sem do novega stanovanja, kupila sem si stoenko, a kaj ko sem bila še vedno samska. Medtem mi je umrla mama, za očeta pa so bratje podpisali, da gre v Hrastovec, na psihiatrijo. Ko je umrl, nisem šla niti na pogreb. Zakaj le? Toliko hudega kot mi je naredil on, mi ni nihče.

Ko sem se vpisala na Fakulteto za organizacijske vede, sem spoznala Filipa. Bil je ločen, žena mu je po rojstvu sina, ki je imel Downov sindrom, ušla k drugemu. Zelo sva se ujela, saj sva imela oba za seboj boleče izkušnje. Po dvanajstih letih res srečnega življenja sem spet ostala sama. Vzela mi ga je bolezen … Lani sem na Facebooku spoznala drugega. Žal me ni več maral, ko sva se videla v živo. Očitno o lepotici, kot sem bila nekoč, ni bilo več sledu …«

(Konec)

Oddajte svoj komentar

Kranj 8°

oblačno
vlažnost: 55 %
veter: JV, hitrost: 29 km/h

0/9

ponedeljek

3/6

torek

5/7

sreda

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

 

 

 

PRIREDITVE / Šenčur, 22. april 2024

Umovadba

RAZSTAVE / Škofja Loka, 22. april 2024

Razstava risb Petra Jovanoviča

RAZSTAVE / Jesenice, 22. april 2024

Razstava Helene Vidmar

IZLETI / Kranj, 23. april 2024

Kolesarski izlet DU Kranj

PRIREDITVE / Ljubljana, 23. april 2024

Sveta maša na Ljubljanskem gradu

PRIREDITVE / Preddvor, 23. april 2024

Pogovorni večer: Podnebne spremembe

PREDAVANJA / Žiri, 23. april 2024

Sto let po smrti Tavčar še živi

PREDAVANJA / Dolina, 24. april 2024

Hišne gobe in zaščita lesnih izdelkov

 

 
 

 

 
 
 

Za pravico do groba in spomina / 11:08, 20. april

Ppopraverk:
Premiera dokumentarnega filma bo ob 17. uri.

Za pravico do groba in spomina / 09:52, 20. april

Da se izognemu nadaljevanju povojnim tabu temam, je treba članku dodati:- Ministrstvo za kulturo kljub dopolnitvam in dodatni obravnavi zavr...

Subvencija tudi za e-kolesa / 08:17, 18. april

Glede na hitrost birokratov bodo subvencije verjetno pripravljene tik pred smučarsko sezono.

Za pravico do groba in spomina / 10:49, 16. april

Za 70% SLO populacije je to drugorazredna tema. Slovenci radi mečejo v brezna in jame kar jim je viška v kleti in okoli hiše. Takrat so bili...

Za pravico do groba in spomina / 19:13, 15. april

Cerkev in Dežman bodo še trdili, da so se domobranci borili za svobodno Jugoslavijo. Kaj pa če bi še pogledali koliko gorja so naredili sami...

Neznanka vstopila v odklenjeno stanovanje / 19:09, 15. april

Stari časi, ko si pustil odklenjena vhodna vrata v stanovanje in šel brez skrbi naokoli, so že zdavnaj minila. Ampak nekateri se teh navad ne morejo znebiti, potem je pa groza.

Če operater konča v stečaju / 19:07, 15. april

Sam se v ta predlog za stečaj ne vtikam, ker enostavno ne poznam dobro situacije. Me pa na splošno moti, v kolikor gre kdo v stečaj, podjetj...