Orgle igra od desetega leta

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / torek, 7. avgust 2018 / 13:35  

V uredništvo smo dobili prisrčno pismo, ki je pripovedovalo o tem, da je Ignac oziroma Nace, kot ga tudi kličejo, Gorjanc iz Predoselj 8. julija letos praznoval sedemdeseti rojstni dan. Dolgoletnega zborovodjo in organista so v domači cerkvi na njegov jubilej prijetno presenetili pevci, župnik Janez Jenko, čestitkam pa so se kasneje s pismom pridružili tudi župljani Predoselj.

Z Ignacem sva se dobila v cerkvi sv. Siksta v Predosljah, na njegovem stalnem mestu, ki ga zasede vsako nedeljo pri prvi jutranji maši: na koru za orglami. Mimogrede sem izvedela, da je cerkev v Predosljah ena od treh na svetu, posvečenih temu svetniku, orgle pa so bile originalno izdelane med letoma 1905 in 1910 v Kamni Gorici pri Kropi in so delo bratov Zupan. Leta 1998 jih je obnovil priznani Anton Jenko iz Šentvida pri Ljubljani. »Verjetno so bile to zadnje, ki jih je obnovil. Izhajal je iz ugledne orglarske delavnice, ene najboljših pri nas. Res je bil mojster,« razloži slavljenec Ignac Gorjanc.

Za rojstni dan se je imel zelo lepo, nadaljuje. »Osmi julij je bila nedelja. Prišel sem normalno k prvi maši in se mi je zdelo izjemno zanimivo, saj je čas dopustov in počitnic, tako da je na koru včasih komaj polovica pevcev ali pa še to ne, sedaj so pa kar hodili ...« Sploh ni pomislil, da bi mu lahko kaj pripravili za rojstni dan. Po zaključku maše je najprej spregovoril župnik, mu podaril spominske knjige; svoj govor pa je imela tudi predstavnica pevcev, najbolj pa se je Ignac razveselil kipca Ignacija Lojolskega, svojega zavetnika, svetnika, ki ga je že sam poskušal dobiti, pa mu nikakor ni uspelo. Ne mine namreč 31. julij, da Ignac ne bi praznoval svojega godu.

Domači so v učilnici župnišča pripravili še pojedino in presenečenje je resnično uspelo. Na kosilo v Skledo v Predosljah je sicer povabil domače in sorodstvo ter pevce vokalne skupine Kokr’čan, ki jo tudi vodi. »Bilo je prekrasno,« pripoveduje Ignac, čigar soproga Marija, ki jo kliče Mika, je tudi pevka.

V zakonu sta se Gorjančevima rodila sin in hči, danes pa imata tudi že tri vnuke in vnukinjo.

Ignac Gorjanc je bil rojen v Ljubljani, odraščal pa je v Predosljah. Izhaja iz obrtniške družine. Doma so imeli mizarstvo, ki ga je potem nasledil starejši brat. Med tremi brati je bil Ignac najmlajši.

Njegova zgodba z orglami se je začela, ko je imel komaj deset let. »Leta 1958 je v Predosljah župnikoval Bogomir Škrlavaj, ki je menil, da bi bilo fino, če bi se začel učiti igranja na orgle. V mislih je imel Franca Plevela, znanega organista iz Šmartina v Kranju, v Stražišču. Bil je edini in zadnji v kranjski občini, bom rekel, ali pa v tem okolišu, ki je deloval kot poklicni organist. Ko je on umrl, ni bilo nobenega več.« Spominja se, kako je dvakrat tedensko hodil k njemu na vaje peš, pozimi in poleti. Učil ga je vse: teorijo in glasbo. »Bil je kar strog učitelj. Vedno je imel pripravljeno palčko in sem jih dobil po prstih, če sem se zmotil. Rad je dodal: ''Orkafuks, polomil si ga, orkafuks.''«

Čez dve leti je Ignac že igral na cerkvenih orglah v Predosljah. Župnik je bil mnenja, da je to najboljša vaja in Ignac se strinja: »Res je. Postaneš samostojen, ker si enostavno postavljen pred dejstvo.« Tako danes že 58 let igra na orgle.

Glasbeno se je za tiste čase kar precej izobraževal. V Mariboru pri profesorju Gregorju Zafošniku in pri znamenitem zborovodji, ki je imel »na čez« Mariborske dečke, Branku Rajštru. Svoje znanje je nadgrajeval v Ljubljani, tako da se je izobrazil tudi kot zborovodja.

Mu je pa doma oče rekel, da z glasbo ni nič narobe, samo bo v življenju potreboval še nekaj, s čimer si bo služil kruh. In tako se je vpisal na srednjo tekstilno šolo, jo dokončal, opravil še pedagoške izpite, da je lahko kasneje poučeval in učil celo na isti šoli, upokojil pa se je »na Turnu«, v Domu starejših občanov Preddvor, kot glasbeni terapevt. Tu pa je spoznal tudi Josipino Turnograjsko in njeno glasbo. Imel je to priložnost – lahko bi rekli, da mu je pripadla čast, da je uglasbil in priredil njene tri skladbe. Tri rožice in Zdravlico lahko slišite tudi na zgoščenki vokalne skupine Kokr’čan.

Do svojega odhoda v vojsko je Ignac intenzivno deloval na področju zborovskega petja v Predosljah. Tudi v Tolminu, med služenjem vojaškega roka, je poskrbel za zborovsko pesem.

Leta 1963 je v Predosljah prevzel vodenje odraslega cerkvenega mešanega zbora. Danes vodi še mešani zbor v Komendi, že omenjeni moški zbor oziroma vokalno skupino na Kokrici Kokr’čan, še en oktet, ki je doma v Predosljah, in še en cerkveni mešani zbor, tako da mu dela ne zmanjka. Zaveda se, da si je že v mladosti zadal kar hudo obveznost, veliko odgovornost, saj je prisotnost obvezna. »Vsaka nedelja, prazniki, vaje ... Zadevo je vedno treba izpeljati,« pravi Ignac, ki pa na srečo v svojem delu in glasbi že od prvega dne uživa.