Živa knjižnica

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Prosti čas / četrtek, 13. december 2018 / 10:28  

Morda boste rekli, kakšna pa naj bo knjižnica, v njej mora biti vrvež in živ žav. Ljudje prihajajo, si izposojajo knjige, revije in časopise, tu so dogodki, predavanja, literarni večeri, igralnice, v današnjem času še marsikaj drugega.

Pa vendar so t. i. žive knjige nekaj posebnega. Povabijo ljudi, ki so pripravljeni deliti svoje zgodbe, kaj zgodbe, svoje izkušnje, svoje življenje. Tako na štiri oči. Prideš, živa knjiga te čaka, usedeta se nekam na samo in lahko vprašaš, prisluhneš, preveriš. Prvič sem si izposodila 'živo knjigo' in bila sem navdušena. Čas izposoje 'žive knjige' je trideset minut brez podaljšanja, ker je čakalna vrsta dolga. Izposodila sem si »najstarejšo knjigo«, gospo, ki je preživela Auschwitz. Gospa šteje več kot devetdeset let, je povsem bistrega uma, za pomoč pri hoji uporablja bergle. Takoj me vpraša, ali me to zanima. Začne pripovedovati zgodbo dvajsetega stoletja, ki se zanjo začne na Primorskem. Fašizem se je zažrl v srca ljudi, revščina je bila huda, fantom so v Balillah nudili kakšen priboljšek, pa so šli, so morali iti. Potrdila je moje vedenje in prepričanje. Tudi ona se natančno spomni datuma 9. 9. 1943, s kom je bila, kaj je počela. Mislili so, da bo trpljenja konec, pa je prišlo še eno, nacistično. Sloga Primorcev je razumljiva, gospa je delala v odporniškem gibanju in po invaziji na Normandijo je bila zajeta, odpeljana v Auschwitz. Stara je bila 18 let. Domov se je vrnila jeseni leta 1945, se takoj vključila v delo mlade domovine, vstopila v šolo in začela novo življenje. Je mogoče leta taborišča izbrisati iz spomina ali taborišče ves čas živi v njej? Starejša kot je, bolj se tega zaveda. Pogosto obiskuje taborišče zlasti z mladimi. Ko jim nekdo v živo pripoveduje, bil sem v barki smrti, vreden sem bil toliko, kolikor sem imel zlatih zob in las. Zanimanje za obisk Auschwitza je vedno večje, najaviti se je treba več mesecev vnaprej. Prehitro je minil čas, ko sem morala zapustiti mojo 'živo knjigo'. Nazadnje doda: Vse, kar smo pretrpeli, je bilo za našo zemljo, za slovensko besedo. Narod brez jezika je mrtev.

In kako je danes z našim jezikom? Glasno branje je za več kot polovico šolarjev stresno, ker imajo pri tem hude težave. Vejica, velika začetnica in dvojina so izginule vrste, slovenska pesem, literatura so nujno zlo, kar se bere, dokler se mora in za oceno. Tujke so stalnica. Lagala bi, če bi rekla, da je tako pri vseh mladih, seveda ni. Še pišejo pesmi, veliko knjig in pesniških zbirk se izda, če pa bi gledali povprečje, je stanje tako. Gotovo je to tudi ena od akcij knjižnic, da bi ljudje brali več. Knjižnice so postale prireditveni prostori, igralnice in zbirališča. Obiskovalcev na vseh teh dogodkih je veliko, število izposojenih knjig pa upada. Seveda imamo tudi elektronske knjige in medije, ki jih ljudje veliko uporabljajo, in vendar je stopnja znanja maternega jezika vedno nižja. Je to posledica globalizacije, načina življenja, narodne zavednosti, malodušja, hedonizma, šolstva, vzgoje?