Dobro ali slabo

Večkrat smo že pisali o t. i. medgeneracijskih prenosih. Govorimo o prenosu raznih psihičnih vsebin iz generacije v generacijo. Za preprosto razumevanje tega mehanizma ni tako pomembno, kako to deluje, bolj je pomembno, da danes to vemo in znanost to zna tudi dokazati. Pomembno je zavedanje, da smo vsi podvrženi tem psihičnim zakonitostim. Srečujem veliko ljudi, ki se jim je življenje zapletlo preko razumnih meja. Pogosta je pripomba: »Zakaj se mi to dogaja, saj nisem slab človek in nisem nikomur storil nič žalega.«

Torej, kaj se prenaša iz roda v rod? Trpljenje in veselje. Nad veseljem se ne pritožujemo, razen da ga je premalo. Na našo nesrečo nismo upravičeni do večjih količin sreče, dokler se ne soočimo s trpljenjem. Tega odrivamo vse življenje. Želimo poudariti, da sta trpljenje in veselje celota. V naši moči je zmanjševati trpljenje in povečevati veselje. Ta moč nam je bila dana ob rojstvu in jo lahko uporabimo, ko odrastemo in prevzamemo odgovornost zase. Ne glede na to, da se to trpljenje vali iz roda v rod, se mi vedemo, kot da to ne obstaja: naši pradedje so umirali na ruski, soški, španski, afriški … fronti in se soočali z največjimi možnimi strahovi in grozotami. Doma so jih čakale žene v strahu, kaj bo. Otroci so več let odraščali brez očeta – to je za otroka vedno šok in žalost. V vojnih časih si ne moremo predstavljati, koliko žensk in otrok je bilo posiljenih. Danes zagotovo vemo, da spolni zločini uničijo življenje, še posebno, če je bilo to v otroštvu. Spolne zlorabe vedno opustošijo, uničijo človeka in ga preplavijo s sramom, gnusom in ponižanjem. Milena Miklavčič piše, koliko je bilo teh grozodejstev po naših vaseh. Danes vemo, kako zelo je škodljiv tepež za otroke, včasih so jih pa pretepali brez slabe vesti. Danes si še težko priznamo, da otroci ločenih staršev vedno trpijo, ker se ati in mami nimata več rada. Vsaj za današnji čas lahko zapišemo, da večina našega trpljenja izvira iz nehumanih, nečloveških, zlorabljajočih, nespoštljivih, nedopustnih odnosov in naših nesprejemljivih dejanj do sebe in drug do drugega: v zakonih, v družinah, v podjetjih. Te kepe ali ti čustveni baloni se iz roda v rod pretakajo in mečejo ta človeška bitja drugega proti drugemu. Res je, da se to dogaja na podzavestnem nivoju, še bolj je pa res, da zelo zavestno trpimo, kar se odraža na naših nesrečnih življenjih. Dodatna resnica je, da bomo naredili vse in se izogibali notranjemu, psihičnemu, čustvenemu trpljenju.

Koristilo nam bo, ko se bomo začeli spraševati, kje je trpljenje vstopilo v naš rod, v naš družinski sistem. Kot odrasli ljudje moramo sprejeti odgovornost zase in za potomce: naša dobra dela se bodo množila in valila naprej, naša slaba dela bodo dušila naše otroke, vnuke … Izbiramo sami.