Zarečeni kruh

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 1. avgust 2019 / 10:42  

Prepričana sem, da vsi poznate ta rek in da ste ga tudi kdaj izkusili. Moj zadnji zarečeni kruh se nanaša na našega psa. Psica je stara deset let, živi z nami in mi z njo. Do nedavnega smo jo kopali v reki Kokri in doma na vrtu z vrtno cevjo. Pred dvema letoma smo jo prvič peljali k pasjemu frizerju. Ker je frizerka opravila storitev kopanja in striženja veliko bolje kot sami doma, jo sedaj približno dvakrat ali trikrat na leto peljemo k frizerju. Drugačna družba, novi poklici. Pasjega frizerja imamo sedaj čisto blizu doma, tako da gremo lahko kar peš. Ko pes vidi, kam gre, se upira, noče vstopiti v hišo. Tudi pri frizerju ni preveč priden, zato mora biti nekdo ves čas zraven. Ni kaj, pes je zaključil le malo pasjo šolo in ne nazadnje ne vem, kdo je bolj nevzgojen, mi lastniki ali pes. Frizerski salon je nov, sodobno urejen. Kad iz nerjaveče pločevine se avtomatsko spušča in dviga, frizerka odpre premična vrata kadi in pes lahko vstopi. Ves čas kopanja psu frizerka in jaz prijazno prigovarjava, naj zdrži, kako bo lep in kako je fino. Ko je skopan, ga osuši z avtomatskim sušilcem, in sledi striženje. Ima več škarij, glavnikov in strojčkov za dolgo in kratko dlako, za nohte. Očisti mu ušesa in ga na koncu seveda tudi odišavi. Dve uri traja nega psa. Dekle je pošteno zaslužilo svoj denar in še zelo mi je všeč pristop mladih in dejstvo, da si je sama omislila svojo službo. Doma je preuredila eno sobo v salon, pa je sama svoj šef. Pravi, da se je odločila narediti nekaj dobrega za živali. Žival je hvaležna, pogosto bolj kot ljudje.

Ko je frizerka opravljala svoje in sem jaz le držala psa, ki je tako razvajen ali nevzgojen, da tega postopka ne zmore opraviti sam, se mi je nehote porodila misel, da pri kopanju psa sodelujeva dva človeka. Dve uri sva mu prigovarjali in ga trepljali. Ali so starejši ljudje tudi deležni toliko pozornosti in nege? Ko smo kopali dojenčke, so starejši bratci in sestrice stali zraven in pomagali, kar trlo se nas je okrog otroške kadi, koliko rokic je bilo v vodi, da smo okopali dojenčka. Kaj pa, ko je človek starejši, se tam tudi vsaj dva človeka smukata okrog njega in mu dve uri nežno prigovarjata in ga kopata? Staro mamo, ki je živela z nami, sem kopala jaz. Nismo imeli hidravlične kadi. Sčasoma sva se obe privadili postopka, vedno pa sem se bala, da nama bo spodrsnilo ali da bo padla. V domovih za oskrbovance zagotovo imajo vse sodobne pripomočke, ne vem pa, ali lahko namenijo enemu oskrbovancu dve uri časa za kopanje. Vem, da prav tako delajo z ljubeznijo, kakor najbolj morejo in znajo. Kam je prišla družba, ko skrbi za živali posvečamo skoraj več časa kot ljudem?

Tako nehote se mi je porodila primerjava. Dve leti vozim psa nekajkrat letno k frizerju, ker frizerka opravi delo bolje kot sami in ker to lahko plačam. Želim si, da pasje pekarne ne bom nikoli obiskala, ker so za psa dovolj dobri priboljški ostanki naše hrane. V tem primeru bo ta zarečeni kruh imel res trdo skorjo …