Donava na Madžarskem

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Arhiv člankov / torek, 20. avgust 2019 / 09:31

Ko smo prestopili iz Srbije na Madžarsko, sem se počutila, kot bi prestopila mejo nekdanje železne zavese. Žičnata ograja, vrata, kjer cesto lahko povsem nepredušno zaprejo, natančen pregled vseh potnikov in kovčkov. Kar zmrazilo me je. V času železne zavese so branili meje, da ne bi kdo iz socializma pobegnil ven, sedaj branimo svojo blaginjo, da nam ne bi kdo zmanjšal ali ogrozil našega standarda. Smo sebični?

Pot ob Donavi je lepo označena z evropskimi tablicami in vodi od Atlantika do Črnega morja. Kolesarjenje ob Donavi je v Nemčiji in Avstriji zelo priljubljeno. Na naši poti smo v štirih dneh srečali 15 kolesarjev popotnikov in tri skupine. Nekaj časa vodi po vaseh, kjer pa je možno, je pot speljana po nasipih, gozdnih in stranskih poteh v naravi. Kaj kmalu smo prišli na gozdno pot, ki je bila hkrati zelena meja. Zaradi mokrišč niso mogli postaviti ograje, zato jo nadzorujejo vojaki. Na vsakih 500 metrov hodita po dva vojaka skupaj in patruljirata. Postavljene imajo lesene kočice in šotore. Ko smo po dvajsetih kilometrih zapustili območje zelene meje, nas je zadnja patrulja povprašala po dokumentih. Tako delajo že štiri leta. Je to delo dolgočasno? Gotovo se še spomnite straže v času JLA. Ko povprašamo, ali je veliko migrantov, povedo, da so. Kakšno obdobje jih ni nič, kdaj jih je več. Vsekakor na takem območju potrebujejo lokalnega vodnika, čoln in srečo. Kot jo potrebujemo vsi. Torej zelenje, zelenje in mir. Razen vojakov, ki so opravljali svojo službo, več kot štirideset kilometrov nismo srečali nikogar. Sem in tja samotna kmetija in kakšen ribič. Do kraja Mohač smo se preko Donave peljali s trajektom. Urejeno mesto, čas za kosilo in počitek, potem pa po markirani donavski poti preko Hrvaške v Srbijo. Hrvaški cariniki so večkrat vprašali, ali smo prišli s kolesom iz Slovenije, koliko kilometrov na dan smo naredili. Ta dan smo jih naredili nekaj več kot devetdeset. Nobenih klancev, tišina in mir, in ko je pot vodila po običajni cesti, ni bilo veliko prometa. Sončnice so na poljih že odcvetele, koruza in panonske obcestne vasi s štirikapnicami so v vseh treh državah enake. Opazi pa se razlika, na Madžarskem so najbolj urejene. Povsod nas je spremljal vonj po pujsih, ki jih redijo, ob hišah prodajajo lubenice, melone, slive, paprike, paradižnik, slivovico in še kaj.

Tako smo ta dan naredili krožno pot ob Donavi, ki nas je vodila preko Srbije na Madžarsko in preko Hrvaške nazaj v Srbijo. Osebje v gostilni, kjer smo spali, se je čudilo naši volji in namenom. Ko smo odhajali, so nam priporočali najkrajšo pot, mi pa smo izbrali daljšo, krožno pot. Težko razumejo, da je ljudem kolesarjenje užitek in dopust. Ampak gosti so gosti, kar jim ustreza, to pač počno. Gledali so kolesa in pravijo, Slovenci, vi ste športni narod. Eva je doma pozabila teniške copate in je ves čas kolesarila v natikačih. Torej, ni potrebna nikakršna posebna športna oprema, zadostujejo povsem običajna kolesa. Kar res potrebujemo, je le želja in volja. (Se nadaljuje.)