Kam po odpustu iz bolnišnice

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Jesenice / ponedeljek, 20. januar 2020 / 09:53  

V jeseniški bolnišnici opozarjajo na problem težje odpustljivih pacientov. Domovi za ostarele so polni, pomoč na domu omejena. Gorenjska bi nujno potrebovala negovalno bolnišnico.

Jesenice – Gospa v osemdesetih – prej je živela doma, si pri hoji pomagala s hojco – je zaradi srčnega popuščanja obležala in so jo pripeljali v bolnišnico. Živi z ostarelim možem, otrok nimata. Ker je doslej zmogla še sama skrbeti zase, vloge v domu starostnikov nima. Kam z gospo po odpustu iz bolnišnice?

To je eden od značilnih primerov težje odpustljivih pacientov, s kakršnimi se pri svojem delu vsakodnevno ukvarjata socialni delavki v Splošni bolnišnici Jesenice. Samo lani sta obravnavali kar 649 pacientov, šlo je za zelo zahtevne obravnave in iskanje rešitev v sistemu, ki ne ponuja skoraj nobenih možnosti za rešitev, pravi socialna delavka Eva Gale. Domovi za starostnike so namreč polni, podatka o tem, v katerem bi bila čakalna vrsta najkrajša, žal ni. Druga možnost je pomoč na domu, kar pomeni, da bi pacienta po odpustu domov obiskovala negovalka. A tudi ta pomoč je omejena, negovalke tudi niso usposobljene niti ne smejo izvajati terapij, kot je denimo dajanje inzulina. Tudi negovalni oddelek v bolnišnici, ki ima dvajset postelj, je poln, namenjen pa je predvsem rehabilitaciji pacientov, in ne dolgotrajni negi.

»Bolj ko se zdravljenje zaključuje, bolj v osredje stopa socialna problematika. Kam z bolnikom po odpustu? Svojci o tem pogosto začnejo razmišljati šele, ko zdravnik napove odpust. Takrat pa nastane težava. Svojci imajo velika pričakovanja od nas in pogosto prosijo, naj pacienta v bolnišnici obdržimo vsaj še teden, deset dni. A to je za bolnišnico ogromno časa, da nekdo zaseda posteljo, na katero čaka nekdo, ki potrebuje zdravljenje. In če je takšnih pacientov trideset, štirideset, bi določene oddelke lahko kar zaprli,« pravi Galetova. Socialni delavki se za prav vsakega pacienta potrudita, da bi našli rešitev, pri čemer svetujeta svojcem, da že pred odpustom poskrbijo za mrežo vsaj osnovne pomoči. Obstajajo nekateri zasebni izvajalci, morda poznajo kakšno upokojeno medicinsko sestro, srčno sosedo, ki bi lahko priskočila na pomoč. Socialni delavki pomagata tudi z informacijami o medicinsko-tehničnih pripomočkih, kje si lahko priskrbijo negovalne postelje, hojce, sobno stranišče ... Ob tem Galetova poudarja, da nihče ne pričakuje, da bi za takšnega pacienta v celoti skrbeli svojci; ti niti niso usposobljeni, da bi izvajali nego, poleg tega so večji del dneva odsotni, v službi, imajo svoje družine. Mnogi so tudi sami že ostareli. Stiske so res velike, poudarja Galetova, mnogi živijo tudi v nemogočih razmerah, v nasilju v družini, izkoriščanju ...

In kje sogovornica vidi rešitve? Gorenjska nujno potrebuje negovalno bolnišnico, poudarja Galetova. Nujna bi bila tudi gradnja novih domov za starostnike, populacija se stara in potreb bo vse več. Veliko bi pomagal tudi centralni sistem vodenja čakalnih dob v domovih, ki sedaj ne obstaja. Prav tako sedanji standardi in normativi nege na domu ne sledijo sedanjim potrebam, potrebna bi bila bolj celostna oskrba, v nego bi morali vključiti medicinske sestre, delovne terapevte, fizioterapevte ...

Na potezi je država, žal pa pravega odziva doslej ni bilo; v Splošni bolnišnici Jesenice so že dvakrat želeli organizirati posvet o problematiki, a odziva s strani odločevalcev, to je predstavnikov države, žal ni bilo.