Rodil se je sin

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 1. maj 2020 / 16:53  

Odpusti jim, sem si rekla, 2. del

»Mama je bila še zmeraj brez službe. Sestro so ji vzeli in jo dali v zavod. Ob prvem obisku je bila zelo vesela, ko me je videla. Objemala me je in poljubljala ter jokala. Z njo so zelo lepo ravnali. Naučili so jo toliko, da je sama brala preproste otroške knjige … Šele v tistem trenutku sem spoznala, kako mi je kljub drugačnosti pri srcu …«

Jurka ohranja svojo sestro še danes, ko je že dolgo ni več med živimi, v zelo lepem spominu. »Zelo je uživala ob poslušanju Pravljice za lahko noč na radiu. Pri risanju je bila vztrajna in natančna. Bilo mi je hudo, ko je pri 33 letih umrla. Kap jo je. Še sreča, da sva se, potem ko je bila v zavodu, večkrat fotografirali. Ostali so mi vsaj ti spomini! Ko sem jo nazadnje obiskala, sta sedeli s starejšo gospo, ki je prav tako imela Downov sindrom, na klopi v parku in se držali za roke. Bila sem ganjena, ko sem ju opazovala. Videlo se je, da se imata radi, pa ne v spolnem smislu, da me ne boste narobe razumeli … Na sestrinem pogrebu sem bila sama. Nobenega od staršev ni bilo blizu.«

Preden je Jurka nadaljevala svojo zgodbo, sva se pogovarjali o aktualnem trenutku in o razvajenosti, v kateri živijo tudi mnogi vrstniki njenega edinega sina. Bila je zelo kritična. »Če bi v mladih letih imela na voljo ugodnosti, ki so njim same po sebi umevne, pa še negodujejo, bi bila presrečna!« je večkrat ponovila.

»Če odmislim, da sem bila pogosteje lačna kot sita, so študentska leta minila mirno in tudi dokaj hitro. Za obleke nisem imela denarja, imela sem le tri kose spodnjega perila, tisto, kar sem nosila čez dan, sem zvečer pod mrzlo vodo splaknila. Včasih je bil moj edini obrok jogurt, kos kruha in nekaj rezin posebne salame. Če sem imela čas, sem zavila na tržnico in pri kmeticah, ki so prodajale kislo zelje, prosila, ali lahko malo poskusim, kakšno je. Nogavice sem imela že stokrat zašite, na vrhu stegna sem jih pričvrstila z elastiko. Četudi so vrstnice nosile žabe, si jih nisem mogla privoščiti. Kadar sem zbrala dovolj kovancev za hot dog ali ocvrt krompirček, je bil to zame velik praznik. Po selitvi v Ljubljano sem imela samo eno zimo na voljo ogrevano sobo. Gospe z Igriške ulice ne bom nikoli pozabila, saj mi toplih radiatorjev ni posebej zaračunala! Pa nisem nikoli tarnala, zakaj bi le?! Ni bilo časa! Dopoldne sem hitela z enega predavanja na drugega, točno ob eni uri sem že morala biti v trgovini. Delovni dan se je redkokdaj končal pred pol deveto zvečer. Moja naloga je tudi bila, da sem pomagala snažilki pri pospravljanju. Umivala sem se v mrzli vodi, zobe sem si zdrgnila s ''kalodontom'', ker za ščetko nisem imela denarja. Sedemdeseta leta do takšnih revežev, kot sem bila jaz, niso imela usmiljenja!

Že na začetku najinega pogovora sem omenila sošolko, ki je bila zaljubljena vame. Ko je spet izvedela, kje živim, me je nenehno zasledovala. Pošiljala mi je bombonjere, mi pisala ostudna in namigujoča pisma. Četudi bi morala umreti od lakote, se njenih darov ne bi dotaknila! Komaj sem čakala, da diplomiram, da se umaknem iz Ljubljane. Pri dobrih 25 letih sem doživela še en udarec: tuberkulozo. Za eno leto sem bila prisiljena prekiniti študij. Več mesecev sem preživela na Golniku. Zdravnik mi je dejal, da sem bila tudi zelo podhranjena. Občasno sem bila brez menstruacije, kar me sicer ni motilo, sem vsaj prihranila za vložke, a za moje telo ni bilo dobro. Na Golniku sem spoznala, da je biti bolan prav lepo. Odpočila sem se in prišla k sebi! Dobila sem veliko novih prijateljev, saj sem bila zelo razumevajoča pa še pogovarjala sem se rada.

Upala sem, da se bom lahko ponovno zaposlila v trgovini, a me niso hoteli sprejeti. Bali so se, da se bo kdo od mene nalezel tuberkuloze. To so mi povedali na zelo krut način. Mi je pa šel direktor vsaj toliko na roko, da mi je pomagal priti do študentskega, absolventskega posojila. Bilo je bolje kot nič.

Zelo hitro sem diplomirala in si našla prvo službo. Ni bila nič posebnega, le zaslužek je bil soliden. Podjetje mi je ponudilo tudi stanovanje. Bi mi lahko padla sekira v še bolj sladek med, kot mi je s to ponudbo? Ne bi! Čez noč sem se počutila kot kraljica, na dosegu roke sem imela vse, po čemer sem trideset let zaman hrepenela: s toplo vodo sem se lahko umivala desetkrat dnevno, če sem hotela, pa tudi moj hladilnik je bil zelo dobro založen. Amerika! Postala sem kar malo objestna, celo drzna ženska! Prihajala sem v srednja leta, bila sem prepričana, da se ne bom nikoli poročila, da ne bom nikoli imela otrok.

Pa sem ga vseeno našla, mojega Marjančka! Ko sva prvič imela spolne odnose, ni mogel verjeti, da sme še nedolžna. Od veselja je jokal, meni pa je dobro delo, da mu je moja nedotaknjenost toliko pomenila. Čez nekaj mesecev je svoj prihod naznanil otrok, najin edini sin. Bila sem presrečna. Napisala sem pismo mami, a mi ni odgovorila. Ko se je rodil sin, se je Marjanček od veselja napil. Prvo leto mi je vdano stal ob strani, včasih je sina peljal tudi v vrtec ali na igrišče. Potem pa se je očetovstva, milo rečeno, naveličal. Morda pa je tičal razlog za odtujenost v dejstvu, da se je zbližal z eno od njegovih vzgojiteljic ... Ne vem. Naivna, kot sem bila, sem opazila, da je nekaj narobe, ko sem ju nekoč videla v mestu: ona visoko noseča, on pa ji je zaljubljeno zrl v oči. Ta ženska je imela zveze s samim hudičem. Njen oče je bil advokat in malo je manjkalo, pa bi jim uspelo, da bi me vrgli iz mojega lastnega stanovanja. Ena od sosed jo je večkrat zalotila, ko je pred vhodnimi vrati stresala pasje iztrebke. Zakaj je to počela, ne vem. Je bila le zlobna? Sprašujem se zato, ker Marjančku nisem uprizarjala nobenih scen, ko se je preselil k njej. Ga nisem imela dovolj rada? Edina stvar, ki sem mu jo zamerila, je bila, da je prekinil stike tudi s sinom. To je pa bolelo!

A sem se znašla. Življenje me je naučilo, da če ne gre po desni, stopiš do cilja po levi strani. Poklicno sem bila vedno bolj uspešna, denarja mi ni več manjkalo, prvič v življenju sem imela dober avto, hišo, lahko sem si privoščila vse, kar mi je poželelo srce. Spomini na krute čase, zaradi katerih sem zbolela za tuberkulozo, so počasi bledeli …

Spoznala sem Petra, moškega svojih sanj. Žal je imel veliko napako: bil je poročen. K meni je prihajal občasno, imel me je sicer rad, ker sem bila razumevajoča in sem mu lahko tudi svetovala pri poslovnih odločitvah, za kaj več ni imel interesa. Nisem pa bila ne lepa ne mlada, da bi se ponašal z menoj. Žal.

Potem je prišel še en Marjan. Ni bil sicer izobražen, je pa bil zato zelo podjeten, znal je z denarjem, tudi z ženskami. Intimno sem z njim doživela stvari, ki jih z drugimi nisem nikoli. A tudi to je minilo. Naveličal se me je in odšel k mlajši. Kaj bi jokala, takšna pot je v današnjem svetu čisto logična.

Moških se po zadnji propadli zvezi nisem izogibala, a kljub temu niso več prihajali v mojo bližino. Ne samski ne poročeni. Prišle so pa nove skrbi. Tudi sin ni imel ravno srečne roke pri izbiri partneric. S prvo, ki ga je prizadela, se je zapletel že v času študija. Brez njegove vednosti se je odločila za splav, kar mu je prineslo prvi sivi las. Potem je imel eno, ki je bila zelo prijetna, a njeni starši so bili nemogoči: nasilni v komunikaciji, pogoltni, vse bi požrli, kar jim je prišlo na mizo. Dekletova mama me je začela izsiljevati za denar. Češ ti ga imaš dovolj, posodi mi za to in ono. Pri denarju sem pa Gorenjka. Za neumnosti zlepa ne gre od mene …«

(Konec prihodnjič)