Umetnost v času pandemije

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 7. maj 2020 / 17:09  

Slikar, grafik in profesor na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani Črtomir Frelih o enem vadbišč svoje umetniške kreativnosti, na katerem mu družbo vedno znova delajo lisice.

Kje so Črtomirove lisice preživele prvomajske praznike?

Lisice so vedno tu nekje, okoli hiše, za prvomajske praznike zopet v Radomljah, prej pa nekaj dni na Nomenju, kjer sva s soprogo po dveh mesecih morala urediti nekaj nujnih stvari v hiši in okoli nje. Tam je lisic še več. Najraje pa pridejo okoli 19. ure, ko s sobnega kolesa gledam TV-dnevnik. V nekaj minutah se pojavi deset idej, potem pa jih do Odmevov nekako od tri do pet narišem. To je lisičji čas, risarska rekreacija. Prav pozno zvečer ne hodim nazaj v atelje in se tako ob Facebooku malo sprostim. Objavljam namreč izključno na Facebooku, direktno, brez uredniških intervencij, ki jih poznajo drugi mediji. Seveda sta prvi maj in kresovanje priložnost, ki je ne gre zamuditi, tudi rušenje vlade z bicikli je dosti redek pojav in sploh vsak dan ponudi nova presenečenja. V neobičajni situaciji, v kateri smo, ni rutinskih pobud in stereotipnih odzivov, zato je morda trenutna resničnost zanimivejša od artistične fikcije.

Lisice sicer že dolgo prihajajo na vaše dvorišče. Kot da jih nekaj v vas neizmerno privlači – pravzaprav se jih niti ne branite. Lisica ima nekako dva obraza – je »pohvalno« prebrisana in navihana, a hkrati tatinska in tudi nevarna, če ji stopiš na rep?

Lisjak se rad pojavi na robu dnevnega reda kakega duhamornega sestanka kot risarska opomba. Ne gre za kritiko, gre za sprostitev, relativizacijo smrtno resnih tem in neizbežnih edino pravih odgovorov. To je tudi vadbišče kreativnosti, ko se skozi druge oči, z drugega zornega kota pogleda na problem in se kar naenkrat ponudijo prej neopažene, alternativne rešitve. Lisice nikoli ne odigrajo frontalno, niso pretenciozne, navijaške, privoščljive, trivialne. Prej so polne razumevanja za obče slabosti, ki pa jih brez zadržkov izkoristijo sebi v prid. Lisjak je pomembna figura mnogih zgodb od Ezopovih basni in rezijanskih pravljic do srednjeveških fresk na primer lisice romarice, panjskih končnic, Mustrovega Zvitorepca, Filipčičeve Butnskale in tako naprej. Stojijo in govorijo namesto nas o stvareh, ki se jih sami sramujemo, so nemoralne, nespodobne ali celo prepovedane.

So lisice ob tem, da rade govorijo, sporočajo, opozarjajo, tudi rade lepe oziroma se podrejajo likovnosti?

Likovni jezik je pomemben del pripovedi in se ji prilagaja, tako da lik lisice ni standardiziran, kot na primer pri dobrih striparjih. Vedno iščem primeren likovni prostor, ki besedi zagotovi karseda primerno, udobno okolje – od ploskovite skicoznosti in prostorskih modelacij do iluzionistične natančnosti. Sem risar in močnejša plat mojih pripovedi je sporočena prek risbe. Zato te lisičje zgodbice v prvi vrsti razumem kot resno risarsko delo. Tudi sicer v grafikah in slikah večkrat nastopijo lisičji liki, vendar ne na tovrsten pripovedni način. Ena mojih tem je tudi vreme, zadnje čase slabo vreme. Lisice se tudi tam dobro znajdejo.

Je »likovni humor« v času epidemije pa tudi sicer slikarjev in profesorjev ventil, skozi katerega sproščate aktualna razmišljanja?

Humor je bil pogosto prepovedan, ker razblinja strah, na katerem je utemeljena marsikatera oblast. Smešenje pomembnežem vedno vzame nekaj resnosti in lahko zasvetijo v precej prozornih odtenkih. Humor pa je lahko tudi preskus trdnih prepričanj, ideoloških »resnic«, privajenih samoumevnosti. Sproža lahko sproščujoč smeh, zrahlja napetost in ustvarja pozitivno klimo. Vse to je pri pouku koristno. Humor ima opravka z oddaljenimi asociacijami, kar ga spravlja v bližino inteligentnosti in ustvarjalnosti. Dovolj razlogov torej, da ga na afirmativen način vključim v pouk, v predavanja.

Kako zadnja skoraj dva meseca delujete kot profesor? Glede na to, da ste zelo delaven avtor, pri čemer so vaše bohinjske korenine odlična referenca, ne dvomim, da zdaj, ko ste brez predavalnice, doma ustvarjate še več.

Predavam grafiko. Za delo s študenti na daljavo sem si bil prisiljen izmisliti alternativne pristope tiskanja brez grafične preše z dostopnimi materiali. Do sedaj ocenjujem, da so študenti odlično sprejeli to zahtevno nalogo in mnogi me razveseljujejo z resnično izvirnimi deli. Tudi prispevek k pedagogiki bo ustrezen, saj je pomanjkanje tehnične opremljenosti večkrat razlog za manj grafike v šoli. Za delo v minimalnih materialnih pogojih smo s to izkušnjo sedaj bolje pripravljeni. Študentom ni lahko in sem kar ponosen nanje, ko vidim, da ne popuščajo in se nekako ne dajo motiti neprijaznim okoliščinam. Manjkajo pa nam osebni stiki. Pisno poročanje je bolj robat nadomestek za živo izgovorjeno in slišano besedo. Glede mojih bohinjskih korenin pa: Bohinj je seveda najlepši kraj na svetu; če bi bila to Ljubljana, ne bi bil vsako poletje poln Ljubljančanov. Sedaj, ko je zaradi korone izpraznjen, je še toliko primernejši kraj za ustvarjanje. Vem, da bodo ob tem stavku moji sokrajani, turistični delavci mrščili obrvi, a tudi zanje še pride sezona, brez skrbi. Kot pravijo lisice v eni od zadnjih risb: Še siti se bomo, toliko se bomo družili.

Ali epidemija, karantena in čas, v katerem smo, vplivajo na slikarjeve misli in s tem njegovo ustvarjanje?

Gotovo, da vplivajo. Vprašanje je le, kako se to vidi. Za Picassa na primer se ve, da je med drugo svetovno vojno v okupiranem Parizu slikal portrete, ne vojnih prizorov. A portreti so bili vsi v sivih tonih, brez barve. Tudi to je odziv, izjava. V šalah seveda neposredno motiviko določajo dnevni dogodki, v siceršnje likovno delo pa nisem namerno uvedel nekih velikih sprememb, morda le malo več optimističnih barv v pomladanskem cvetju. Me pa vse bolj zanima, kakšna bo nova družbena, civilizacijska pogodba. Z nenehno gospodarsko rastjo ne bomo prišli daleč, brezposelni ne bodo interesantni potrošniki za produkte robotske izdelave … Ali je delo res edini način za kvalifikacijo v človeško družbo? Pred nami so tektonski prelomi, katerih izidi so nepredstavljivi. Edino razvidno je, da je civilizacija veliko krhkejša od zunaj, kot se je zdelo do nedavna, in znotraj atomizirana, s šibkejšimi notranjimi povezavami, brez integrativne vodilne misli, če hočete, brez filozofije. Če bo od posledic pandemije kaj koristnega, bo morda to pospešek v razmisleku o tem, kako bolj znosno in pametno naprej. Res smo čudna bitja, ko pamet poskušamo uporabiti le, ko res ni več druge izbire. Lisice to delajo prej ali vsaj sproti.

Mogoče se je zato vsake toliko dobro vrniti k lisicam – zdi se, da jim ni nikoli dolgčas, kot tudi ne vam z njimi?

Me veseli, če s svojim delom koga nasmejim. Sam pa se ob risanju ne krohotam prav dosti, ker dileme, ki si jih zastavljam, niso prav nič preproste, čeprav rezultati tega navzven k sreči ne kažejo. Vsaj za bolj uspele risbice verjamem, da prenesejo še drugo ali tretje branje. Sicer je verjetno manj opazno, da je slikarsko delo v resnici samotarsko, tako da v dneh koronavirusa pritisk osame ni kaj dosti večji kot v običajnih dneh. A svobodomiselne lisice se znajdejo tudi v omejitvah.