Pešpoti so brezplačne

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Kamnik / petek, 24. julij 2020 / 10:10  

V zadnjih dneh je med ljubitelji pohodništva veliko pozornosti povzročila odločitev Občine Kamnik, da na območju Velike planine uvede plačljiva parkirišča, s tem naredi red na tem področju, zaščiti naravno okolje in spodbudi razvoj turizma.

Odločitev za to ni prišla nepričakovano, saj so o njej razglabljali že dolgo; treba je bilo rešiti nekaj lastništev, se dogovoriti s sosednjo Občino Luče ter sprejeti odlok oz. pravilnik s cenikom. Mnenja o tej odločitvi so deljena – nekateri jo pozdravljajo s prikimavanjem, spet drugi z ogorčenjem.

Nikoli ne bom pozabila lanskega prazničnega 15. avgusta in prometnega kaosa, na katerega sem naletela na Kranjskem Raku, ko sem se mimo s kolesom peljala na savinjsko stran. Že kak kilometer pred križiščem za Veliko oz. Kašno planino je zgoščeni promet na cesti povsem obstal. Cesta na planino je bila zaparkirana z obeh strani, »pohodniki« so se dušili v oblaku prahu in se nervirali ob nenehnem hupanju nervoznih voznikov. Sama sem s kolesom smuknila mimo. Kaj se je zgodilo z vsemi temi vozniki, ne vem, sem pa prepričana, da Velika planina – čeprav vselej vredna obiska – zaradi prometnega kaosa nikomur ni ostala v lepem spominu. In žal smo bili takemu prometnemu kaosu priča vsak lep poletni konec tedna. Na planino se pač da priti z avtom, velja splošno prepričanje; zakaj bi plačevali za nihalko, če pa se lahko gor zapeljemo. Zdi se, da se po peš poteh na vrh podajajo le še domačini. Na stotine vozil se je valilo gor, seveda je večina želela priti čim višje. Če ni šlo, so parkirali ob cesti, kjer je pač naneslo. Traktorji z živino so se srečavali z avtodomi, ki jih je po cesti vodila navigacija, makadamska cesta je postajala vedno širša, priročnih parkirišč ob vsakem ovinku pa vedno več.

Nekdaj so bile gore rezervirane za ljubitelje hoje. Ti so si vzeli čas, se do izhodišča pripeljali s kolesom ali avtobusom, večer prej celo prespali v koči na izhodišču, nato pa si ves dan ali več dni vzeli za pohodništvo. Danes so časi drugačni. Gore so postale vse bližje, gorske ture vedno krajše. Nenehno se nam mudi, v gore »skočimo« popoldne po službi ali v soboto dopoldne, saj moramo biti do piknika že nazaj. In tako si ne moremo privoščiti, da bi izgubljali čas za hojo po poteh, raje se z avtom pripeljemo čim višje – visoko, kolikor se pač da.

A Velika planina je svet, kamor bi se morali podajati peš. Kdor hoditi ne more, pa bi vseeno rad užival sveži zrak in kramljal s pastirji, naj se na vrh popelje z nihalko, kdor pa si kljub vsemu na planino želi zapeljati se z avtom, naj to vzame kot luksuz, ne pa pravico. In potem nam plačati ne bo več tako težko.