Iz šeste vrste, a v živo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 6. september 2020 / 09:07  

Gledališče je živ organizem. Ne je in ne pije, a vendar bije in čuti kot srce. Če ne prej, smo tako gledalci kot igralci to spoznavali v času karantene, ko so se dvorane zaprle in se je gledališki oder v različnih oblikah preselil na splet. Tudi v Prešernovem gledališču. Veseli smo bili Monologov s kavča, ki so jih igralci posneli v svojih domačih okoljih, a smo kljub temu čakali na sprostitev ukrepov in prve ponovitve predstav na začetku poletja. Gledališka predstava ni film, ampak je vsakokratna interakcija igralcev s publiko, kar jo – ob vsem, kar nam prinaša moč besedila in umetnost igre – dela še posebej čarobno.

Repertoar nove sezone obeta. Je slovenski, mlad in aktualen, s priredbami starih in z novimi besedili ter avtorskimi projekti mladih piscev in režiserjev. Izbor predstav je natančno tak, kakršnega ob skoraj tisoč prodanih abonmajskih sedežih v lanski sezoni kranjska publika od svojega gledališča pričakuje tudi letos. Kakšno bo gledališče v novih razmerah? Z vpisi v abonmaje so začeli v ponedeljek in pred blagajno je vrsta. Razlogov za to je najbrž več, ob že omenjenem vabljivem repertoarju tudi velika želja ljudi ponovno obiskati gledališče in biti del dogodka. Ob aktualnih priporočilih NIJZ pa velja spomniti tudi na novo razporeditev abonmajskih sedežev. Zaradi zahtevane razdalje osmih metrov od odra se prva vrsta začne v siceršnji šesti vrsti, ob dejstvu, da mora biti vsaka druga vrsta prazna, pa je v gledališču skupaj z balkonom mogoče zasesti le šest vrst. Med gledalci velja še medsebojna razdalja meter in pol, kar je dva sedeža. Dvorana Prešernovega gledališča, ki ima sicer 240 sedežev, je torej polna, ko je v njej 47 gledalcev. To pomeni, da bodo predstave morali igrati večkrat za manj ljudi, najbrž bo manj povpraševanja po gostovanjih, težave bodo s predstavami za šole, saj bosta v dvorani naenkrat lahko le dva razreda ... Bo ob pomladanskem izpadu dohodka tudi vsaka nova predstava namesto zaslužka prinesla nekaj minusa?

Treba bo preživeti, zato bi bilo prav, da bi viri financiranja gledališča ostali enaki, ne glede na morebitne skromnejše rezultate, ki jih gledališče vsako leto doseže v običajnih razmerah. Ko nekaj porušimo, je treba veliko več časa, da bi se vrnili nazaj – če sploh. Odnos vsakokratne oblasti do kulture je druga zgodba. Tu bi veljalo spomniti na besede, ki jih je na pot v novo sezono zapisala direktorica Prešernovega gledališča Mirjam Drnovšček, ko je povzela misli Winstona Churchilla, ko so ga med vojno vprašali, ali bo zmanjšal proračun za kulturo, in je ta odvrnil: »Zakaj se potem sploh borimo?«