Francka in Jerca

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / sreda, 24. maj 2023 / 13:36  

Preddvorski občanki Francka Dovič in Jerca Robnik sta dopolnili častitljivih devetdeset let. Obema so ob njunem osebnem prazniku zapele tudi članice ŽPZ Josipine Turnograjske DU Preddvor.

Letošnji velikonočni prazniki so bili za članico DU Preddvor Francko Dovič zelo praznični: dopolnila je namreč devetdeset let. Ob tem jubileju so jo s pesmijo presenetile tudi pevke Ženskega pevskega zbora Josipine Turnograjske DU Preddvor, z njimi pa je zapela tudi sama, nam je v svojem zapisu zaupala Marija Velikanje.

Francka Dovič se je rodila na Zgornji Beli, po domače pri Šmir. Ker je bilo pri hiši veliko otrok, je že v rosnih letih odšla služit v sosednje vasi: na Kokro, Suho in Spodnjo Belo. Pri 14 letih je odšla v Kranj k bratu Janku za varuško in gospodinjo. Njena prva zaposlitev je bila v tovarni Intex, upokojitev pa je dočakala v Iskri.

Leta 1969 sta se s soprogom Jožetom preselila v Tupaliče, v svojo hišo, nadaljuje Velikanjeva. »Ni jima bilo dano, da bi imela svoje otroke. Sedaj je že 15 let vdova.«

Njeno najljubše opravilo je bilo vedno delo na vrtu. Dneve si krajša tudi z reševanjem križank, molitvijo in gledanjem verskih oddaj. Nedolgo nazaj je še vozila avto, sedaj pa ji na pomoč priskočijo nečak Zvone z ženo in sosedje, s katerimi se zelo dobro razume in jim je hvaležna za vso pomoč.

Občuduje gore

Marca je v krogu domačih in prijateljev svoj devetdeseti rojstni dan praznovala tudi Jerca Robnik iz Tupalič.

Slavljenkino življenjsko pot krasijo ljubezen do moža, otrok, vnukov in pravnukov ter razširjene družine, pristna in iskrena gostoljubnost ter nesebična pomoč soljudem, je zapisala hči Ana Robnik in v nadaljevanju dodala, da njena skrb za soljudi ni bila prisotna le v domačem okolju, ampak so tudi njene stranke v trgovini z živili dobile vse potrebno, tudi v času omejenega dostopa do teh dobrin.

Od mladih nog je Jerca Robnik živela v zavetju gora, rož in živali ter ustvarjala ročna dela doma in s preddvorskimi Gelikami – od pletenja, kvačkanja do vezenja in v kasnejših letih tudi klekljanja. Vsakdanje pešačenje od Vaškarja do Preddvora v šolo in službo jo je utrdilo tudi za planinske poti, na katere se je podajala s preddvorskimi planinci. V zadnjih letih občuduje gore le iz daljave na rednih sprehodih do Olševka s sosedo Metko – in to ob vsakem vremenu. »Zato je bila ob praznovanju še posebno vesela svojih planinskih prijateljev, s katerimi je obujala vesele dogodivščine s planinskih izletov, in preddvorskih članic Ženskega pevskega zbora Josipine Turnograjske, ki so ji z ubranim petjem pričarale lepote gora in varstvo Marije Pomagaj na vseh njenih poteh.«

Ana Robnik zaključi: »Trdna volja, neomajna vztrajnost, jasnost in prodornost misli z veliko mero optimizma ter modrost pri hitrem sprejemanju odločitev jo še danes ohranjajo v zgledni fizični in psihični kondiciji. Naj ostane tako še mnogo let.«