Želimo živeti v miru

Izrael je v soboto, 7. oktobra, po raketnem napadu in vdoru borcev palestinske oborožene skupine Hamas uradno razglasil vojno stanje. V deželi že osem let živi in dela Jan Zavrl z Jame pri Mavčičah.

Tel Aviv – Jan Zavrl si je z družino, ženo Michal in dvema otrokoma, dom ustvaril v mestu Ramat Gan tik ob Tel Avivu. Njegova zgodba o prihodu v Sveto deželo je podobna tisti, ko pravijo: Če bi mi nekdo rekel, da bom nekoč ..., bi ga debelo pogledal. Med študijem poslovne informatike na ljubljanski ekonomski fakulteti je odšel na izmenjavo v avstralski Sydney, kjer je spoznal študentko arhitekture izraelskega porekla Michal – in ravno ona je bila povod, da se je preselil v Izrael.

Jan Zavrl pravi, da je o državi, ki je že dober teden dni v središču svetovne javnosti, imel pred prihodom popolnoma drugačno podobo, a kmalu je spoznal, da mu lahko ponudi mnogo več, kot je pričakoval – tako v osebnem kot v kariernem smislu. Z njim smo se pogovarjali minuli četrtek, pet dni po tem, ko so v Izraelu zavladale nepredvidljive varnostne razmere.

Izrael je od svoje ustanovitve središče političnih napetosti in konfliktov, zlasti s sosednjimi arabskimi državami in palestinskimi prebivalci. Kako ste vi začutili državo?

Formalno je Izrael judovska država, ki pa pravzaprav združuje mozaik različnih narodov in kultur. Več kot četrtina izraelskih državljanov pripada različnim veroizpovedim, od muslimanov, druzov in kristjanov do bahajcev. Poleg tega jim je v delu sveta, kjer praktično ni nafte, uspel ekonomski in tehnološki čudež. Vse več mladih ljudi vidi v Izraelu karierno priložnost in odskočno desko, tudi sam sem jo, saj je država neke vrste tehnološki hub z eno najvišjih stopenj inovativnosti na svetu. Ljudje ob robu vseh konfliktov, političnih nemirov in geostrateških diskusij živijo v sožitju. Vsi smo enaki, vsi si želimo živeti v miru, vsi imamo ne nazadnje radi humus in falafel, ki sta dve bolj priljubljeni jedi v bližnjevzhodni kuhinji.

Pa vendarle ne moremo zanemariti spora med izraelskim in palestinskim ljudstvom, ki že vrsto let bijeta oborožene spopade. Po sobotnem napadu palestinske oborožene skupine Hamas, ki jo Evropska unija opredeljuje kot teroristično organizacijo, je nasilje doseglo najhujše razsežnosti doslej. Kje ste bili v tistem trenutku?

Sobota napada je bila praznična sobota, cel teden smo v Izraelu praznovali. Poleg tega bi morali ravno na ta dan slaviti ženin rojstni dan. Bili smo pri njenih starših in takoj, ko smo se zbudili, smo po televiziji zaslišali novice o nenavadnem in strašnem dogajanju. Sprva nihče ni pomislil, da je stanje tako resno, kot je dejansko bilo. Zgodil se je pokol, kot ga Izrael še ni doživel. O tem so pričali videoposnetki na družbenih omrežjih, televiziji, vsi mediji so poročali o tem. Spremljali smo, kako skrajneži vdirajo v kibuce, rušijo ogrado in za seboj puščajo stotine žrtev. Nepredstavljivi prizori, ki smo jih bili šele po nekaj urah sposobni razumeti in ki so v ljudeh povzročili le eno občutenje – šok. Celotna država je bila šokirana. Spraševali smo se, kako se je to sploh lahko pripetilo, glede na to, da ima Izrael eno najmočnejših in najučinkovitejših obveščevalnih in varnostnih služb. Stanje zaskrbljenosti se je stopnjevalo, ko smo izvedeli za zgodbe ljudi, ki so bili ugrabljeni in pogrešani. Res je, da je bilo v zadnjem letu vedno več napadov, ampak nikakor niso primerljivi s sobotnim dogodkom in človeško tragedijo ter humanitarno krizo, ki je temu sledila. Nihče ni slutil ali pričakoval, da se kaj takega lahko zgodi, za Izraelce je bil to spomin na jom kipur. Moja družina je ostala pri ženinih starših, saj so rakete obstreljevale tudi Tel Aviv in okoliška mesta. Tu se počutimo varno in bomo ostali, dokler se stanje ne umiri, predvsem zavoljo mojih otrok, ki jih ne želimo izpostavljati napadom. Ti nam sicer niso tuji, saj smo jih bili že deležni, a ni prijetno, ko te zbudi zvok opozorilnih siren, četudi živimo ob zavedanju, da protiraketni sistem, imenovan Železna kupola, prestreže večino raket.

Že več dni je razglašeno vojno stanje. Zakaj se niste odločili za takojšen umik iz države? Ali se nameravate vrniti v Slovenijo?

Ob takem stanju je ključno, da ohraniš mirno kri in razumno glavo. Poleg tega imamo zaupanje v izraelski varnostni aparat, četudi se mu je ob napadu Hamasa zgodil velik lapsus, o katerem se bo najbrž razpravljalo še vrsto let, morda celo pisale knjige in ustvarjale zgode. Z ženo sva se pogovarjala, da bi odšli v Slovenijo, a sva se odločila, da dokler sva popolnoma prepričana, da so otroci na varnem in da vojnega stanja ne bodo občutili, bomo ostali v Izraelu. Država je namreč zelo dobro pripravljena na najrazličnejše scenarije, kar se je že dokazalo po akutnem šoku, ko so se ljudje povezali, stopili skupaj, si pomagali, se pogovarjati in združeno prebrodili prve za duševno zdravje izredno zahtevne čase. Življenje teče dalje, in dokler bo tako, ne nameravamo zapustiti Izraela.

Javno življenje torej ni obstalo?

Ne, javne ustanove v osrednjem delu Izraela, ki je nekoliko oddajen od neposrednega vojnega žarišča, so povečini odprte, tudi zasebna podjetja niso zaustavila delovanja, kdor želi delati, lahko dela. Glavnina prebivalcev sicer dela od doma, podobno kot v času epidemije covida-19. V tem tednu smo več pozornosti namenili organizaciji in skrbi za otroke. Šole in vrtci so bili zaprti, v prihodnjem tednu bo vzpostavljeno šolanje na daljavo. V trenutnem stanju skušamo vzpostaviti normalno rutino, s katero bomo živeli v prihodnje.

Kakšno je sicer trenutno vzdušje v družbi?

Veliko ljudi je z juga pribežalo v središče države, kjer se za zdaj vojna še ni razplamtela, raketnih napadov je manj. Nemudoma smo jim ponudili zatočišče, jim zagotovili hrano, vse osnovne pripomočke za otroke. Zbira se pomoč za vojake in rezerviste, ki so bili vpoklicani. Zavladala je enotnost v prepričanju, da bo na koncu vse v redu. Po zadnjem letu, ko je bila razklanost med Izraelci zaradi načrtovane pravosodne reforme, ki bi omejila pristojnosti vrhovnega sodišča, še bolj občutna, so čez noč vsa nesoglasja in nesporazumi zbledeli, postali so nepomembni.

Obstaja nevarnost, da se spopad razširi tudi na severni del države. Se tega bojite oziroma česa vas je najbolj strah?

Veliko je domnev in teorij, kaj se lahko zgodi, iz česar ni izvzet niti severni del Izraela. V sredo, 11. oktobra, se je denimo pojavila neka lažna informacija, da je prišlo do domnevnega vdora v izraelski zračni prostor iz Libanona. Oglasile so se tudi sirene. Vojska in policija sta prisotni praktično na vsakem koraku, Izraelci pa morda v tem trenutku še bolj pazijo na sever kot na jug.

Kaj pa, če se vseeno zgodi neposreden silovit napad na območje, kjer živite. Na kakšen način se lahko zaščitite?

V Izraelu že vrsto let velja zakon, da mora vsaka novogradnja imeti zaklonišče z zalogo vode in hrane. To imamo pripravljeno in se lahko v izrednih razmerah zatečemo tja ter počakamo na umiritev. Na voljo so tudi javna zaklonišča, kamor se lahko umakneš v primeru raketnega napada.

Verjetno ste vsakodnevno v stiku s svojci v Sloveniji? Kako so se oni odzvali na razmere v Izraelu?

Moji starši so nedvomno v strahu in negotovosti, saj so njihov sin in vnuki na vojnem območju. Razmere spremljajo na televiziji, kjer novice pridejo z zamikom. Poleg tega je veliko lažnih novic in informacij. Sam sem v stiku s slovenskim veleposlaništvom v Izraelu, in če bi se razmere drastično zaostrile, bi nam pomagali pri organizaciji pravočasnega odhoda. Veliko tujih letalskih družb je sicer prekinilo lete, a Izrael je izdal bančno garancijo za domače družbe za letenje v vojni, zato upamo, da bi tudi v najslabšem primeru lahko odleteli v Slovenijo. Še vedno pa je odprta tudi meja z Jordanijo in Egiptom.

Koliko časa bo po vašem mnenju trajalo vojno stanje in ali verjamete, da na območju Izraela lahko nekoč za­vlada mir?

Koliko časa bo vojna trajala, je nemogoče napovedati. Sem optimist, a hkrati tudi realist. Če pride do kopenske invazije, bo način vojskovanja drugačen, vsa tehnološka prevlada bo manj pomembna, zato pričakujem, da bo šel Izrael v kopensko ofenzivo šele, ko bo natančno vedel, kam, kako in kaj je treba storiti. Na dolgi rok osebno vseeno upam na katarzo in moralno očiščenje, ko bodo ljudje na obeh straneh spoznali, da je mir edina vrednota, ki jo je vredno negovati. Razprave o miru pa so na žalost le donkihotovsko fantaziranje, dokler tako izraelska kot palestinska stran ne bosta imeli sogovornikov, ki si bosta miru resnično želela. Ob tem se vedno znova vračam k misli Johna Lennona, ki je zapisal: Lahko rečeš, da sem sanjač, a nisem edini. (You may say I'm a dreamer, but I'm not the only one.)