Martinovanje v deželi belih brez

Na novembrskem izletu Glasovih bralcev smo se podali v Belo krajino, deželo belih brez, steljnikov, gričev kot v pravljici, kjer »devojke kolo igrajo« in mlini še meljejo. Spoznali smo, da je v pesmi Metliška črnina ansambla Henček, ki ji lahko rečemo neuradna himna Belokranjcev, veliko resnice.

Že med vožnjo čez Gorjance nam je vodnica Darja Zamida Pečavar povedala nekaj zanimivih zgodb o teh krajih. Rekla je, da se ji zdi Bela krajina kot gospa, katere leva roka počiva na Gorjancih, desna na Kočevskem rogu, v njenih nedrjih raste vinska trta, na kolenih ji sedijo Belokranjci, noge pa namaka v reki Kolpi. Ko smo se zapeljali čez prelaz Vahta, nam je predstavila staro gostilno Badovinac, kjer gostom ponudijo posebno pijačo karampopoli, pri njih pa lahko kupijo tudi t. i. vinojeto – poseben dokument, s katerim dobijo popust v nekaterih gostilnah in celo 50-odstotni popust na vseh brezplačnih parkiriščih.

Izvedeli smo še, da je v Beli krajini dobra klima, zato tam uspevajo skoraj vse vinske trte. Še posebno dobri pogoji so za sorte modra frankinja, muškat, kraljevina in portugalka, ki se je do danes ohranila edino v teh krajih. Metliška črnina kot najbolj znana sorta vina je Belokranjcem odprla številna vrata v svet. Belokranjci se radi pohvalijo, da so prvi v Sloveniji, ki jim je uspelo pridelati ledeno vino. Grozdje zanj se potrga šele, ko je tri noči zapored temperatura nižja od minus 7 stopinj Celzija.

V Beli krajini je danes okrog deset večjih vinogradnikov in približno štiristo manjših zasebnih vinogradnikov.

Otok in letalo DC-3

Naš prvi postanek je bil ob razstavljenem letalu Douglas DC-3 Dakota blizu vasi Otok. Letalo so leta 1984 postavili na tem mestu zato, ker se je s takimi letali od septembra 1944 do aprila 1945 z letališč na Otoku in Krasincu v svoje baze vrnilo več kot osemsto rešenih zavezniških pilotov. Zavezniki so s podobnimi letali na varno odpeljali dva tisoč otrok, žensk in starejših ljudi, v zavezniške bolnišnice v Italiji pa 1.473 ranjenih partizanov. Letalo, ki je zdaj pobarvano v barve takratne angleške letalske flote, so uporabljali tudi v jugoslovanski vojski. V uporabi je bilo največ 34 letal DC-3, prenehali pa so jih uporabljati leta 1976. Razstavljeno letalo, ki v dolžino meri dvajset metrov, razpon kril pa je 29 metrov, je edini tovrstni ohranjeni primerek v Sloveniji.

Metlika

Zapeljali smo se do Metlike in se sprehodili do mestnega trga. Mesto je mogoče najbolj zaznamovalo 16 turških vpadov. Zaradi lažje obrambe so prebivalci na območju mestnega jedra zgradili grad, ki je v pisnih virih prvič omenjen leta 1456. Do ustanovitve mesta Karlovec je bila Metlika ena glavnih obrambnih trdnjav Kranjske in Vojne krajine pred Turki, zatem pa je njena pomembnost počasi zamirala.

Metliški župljani s ponosom povedo, da je tukaj kot kaplan delal svetniški kandidat škof Friderik Baraga. Od tod je leta 1830 odšel v misijone med severnoameriške Indijance. Leta 1869 je bila na pobudo tedanjega metliškega graščaka Jožefa Savinška v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem.

V mestu je bil ves čas dejaven križniški red, ki je skrbel za obrambo pred Turki in splošen razvoj kraja. Tako so leta 1939 v metliški komendi ustanovili dom za onemogle in ostarele, ki kot občinska ustanova deluje še danes. Na več mestih je še danes viden črn križ tega viteškega reda.

Ogledali smo si tudi notranjost gradu ter postali v parku pred vhodom vanj in občudovali bronaste doprsne spomenike pomembnih Belokranjcev: pesnika Otona Župančiča, etnologa dr. Nika Županiča, kiparja Alojza Gangla ter šolnika in sokolskega organizatorja Engelberta Gangla.

Tri fare v Rosalnicah

Znamenita božja pot Tri fare je v bližini naselja Rosalnice pri Metliki. Romarski kompleks ima tri gotske cerkve, stisnjene znotraj visokega pokopališkega obzidja, ki je verjetno ostanek protiturškega tabora. Cerkve stojijo vzporedno ena zraven druge in so posvečene Žalostni Materi Božji (severna), Lurški Materi Božji, srednja pa nosi ime Glej človek (Ecce homo).

Pri cerkvah, treh farah, nas je sprejel kaplan in tiskovni predstavnik Škofije Novo mesto Jakob Piletič. Lepo in jasno nam je opisal nastanek treh cerkva in njihovo zgodovino. Nekoliko dlje smo postali pri kipu Marije Sočutne. Kaplan nam je povedal, da jih romarji v največjem številu obiščejo na Jernejevo nedeljo konec avgusta. K Mariji Sočutni pa ženske prihajajo kar dvakrat. Na soboto zvečer pred prvo Jernejevo nedeljo pridejo najprej mlada dekleta in prosijo za dobrega moža. Najpogumnejše celo odrežejo del svojih las in jih poklonijo kipu Marije. Naslednjo soboto zvečer pa pridejo vdove in se zahvaljujejo za dobrega moža.

Šola in martinovanje pri Bajukovih na Radovici

Naš naslednji cilj je bil na Radovici v Osnovni šoli Brihtna glava, kjer smo si ogledali komedijo Trdoživa Belokranjka. Na šegav način nam je Belokranjka Ankica v belokranjščini povedala zanimive zgodbe iz svojega življenja. Zaupala nam je, kako je na plesu spoznala svojega Jožeta, kako jo je peljal s kolesom in kaj se je zgodilo, da se je čez devet mesecev rodil mali Jožko. V enourni predstavi smo se večkrat od srca nasmejali.

Po končani predstavi smo se peš odpravili do bližnje vinogradniško-turistične kmetije pri Bajukovih. Po bogati in okusni martinovi pojedini, ki jo je pripravila gospodarjeva žena Nevenka, smo lahko ob zvokih harmonike zapeli in zaplesali. Obiskal nas je tudi sveti Martin, ki je krstil mošt in naredil vino. Pri obredu so mu pomagali tudi naši gostje, ki jih je Martin kar sam določil. Za konec nas je gospodar Ivan Bajuk povabil še pet metrov pod zemljo v vinsko klet, kjer smo odkrivali vinske zaklade. S ponosom nam je ponudil nekaj različnih sort vina in ni pozabil povedati, da je bila njegova hčerka Vesna leta 2004 vinska kraljica Slovenije.

Pogosto se na naših izletih zgodi, da moramo domov, ko je najlepše. In tudi tokrat je bilo tako. Prav težko smo se odpravili iz kleti v avtobus, s katerim smo se varno pripeljali domov, Belokranjcem pa obljubili, da se še vrnemo.