Trg republike v Ljubljani, ki ga je zasnoval arhitekt Edo Ravnikar, je po izboru MoMA ena najbolj reprezentativnih arhitektur nekdanje Jugoslavije. / Foto: Gorazd Kavčič

V pokojni Jugoslaviji ni bilo vse slabo

Od vsega, kar je od jugoslovanskega ostalo trajnega, je na prvem mestu umetnost, nastala v tistem času. Najbolj pa smo se vsi skupaj navduševali nad jugoslovansko popularno kulturo, zlasti nad filmi in rokovsko glasbo. Naj od vsega tega posebej omenim samo film z izvirnim naslovom Ko to tamo peva …

Ivo Andrić (1892–1974) je bil gotovo edini, ki je osebno poznal tako sarajevskega atentatorja Gavrila Principa kot Hitlerja. Njegova glavna dela bi morali, tudi če smo jih že, zdaj še enkrat prebrati. Za boljše razumevanje vsega, kar se je na prostoru nekdanje Jugoslavije zgodilo v zadnjih desetletjih.

Ko smo živeli še v Jugoslaviji, sem v Žireh imel znanca, ki se je rad pohvalil, da konec novembra vsako leto praznuje kar tri dni skupaj. Ime mu je bilo Andrej in ta ima god 30. novembra. Devetindvajsetega novembra smo imeli takrat državni praznik dan republike, ki je trdila, da se je rodila 29. novembra 1943 v Jajcu. Prvega decembra pa je bil glavni praznik Kraljevine Jugoslavije, imenovane najprej Kraljevina SHS, nastala je z »Ujedinjenjem« 1. decembra 1918. Zdaj so vsi ti datumi razen Andrejevega godu že precej pozabljeni. Obe Jugoslaviji seveda nista pozabljeni. V začetku novembra 2023 sem se na kratko ustavil v Marseillu in na začetku osrednje avenije La Canebiere, ki vodi iz pristanišča v notranjost mesta, naletel na spominsko znamenje, ki spominja, da so jugoslovanski teroristi v atentatu na tistem mestu 9. oktobra 1934 ubili našega kralja Aleksandra I. Zedinitelja in francoskega zunanjega ministra Louisa Barthouja. Od tega atentata bo prihodnje leto že 90 let …

Razstava v New Yorku

V tem članku pa mi gre za to, da nas spomnim, da je bilo v Jugoslaviji, o kateri vemo veliko slabega, tudi marsikaj dobrega. Pri tem se oprem na objektivno preverljiva dejstva. Prvo je to, da je sloviti newyorški muzej MoMA (Museum of Modern Art) v letu 2018 postavil na ogled veliko razstavo z naslovom K betonski utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji, 1948–1980 (Toward a Concrete Utopia, Architecture in Yugoslavia, 1948–1980). Ob njej so v MoMA zapisali: »Jugoslovanski arhitekti, umeščeni med kapitalističnim Zahodom in socialističnim Vzhodom, so se odzivali na protislovne zahteve in vplive ter razvijali povojno arhitekturo tako v skladu kot nasprotju z oblikovalskimi pristopi po Evropi in drugje.« Kustos Martino Stierli pa je zatrdil: »Zgodovinsko gledano bo podrobna raziskava proizvodnje arhitektov socialistične Jugoslavije pripeljala do boljšega razumevanja pomembnega, vendar premalo preučenega poglavja zgodovine arhitekture svetovne ureditve hladne vojne.« Razstava je bila na ogled od 15. julija 2018 do 13. januarja 2019. Prikazala je več kot 400 risb, modelov, fotografij in filmskih kolutov iz različnih arhivov, družinskih zbirk in muzejev in tri videoinštalacije. Od slovenskih dosežkov sta bila med drugimi poudarjena Ravnikarjev Trg revolucije (zdaj republike) v Ljubljani in pisarniška stolpnica S2 (sedež nekdanjega SCT) arhitekta Milana Miheliča. Od oblikovalskih dosežkov pa med drugimi sloviti Rex, zložljivi leseni fotelj Nika Kralja iz leta 1956. In seveda rdeči Kiosk K67 Saša J. Mächtiga. Več povedo slike v tej galeriji.

Nobelovec Ivo Andrić

Eden od največjih dosežkov in presežkov jugoslovanskega časa je gotovo pisatelj in nobelovec Ivo Andrić. Po narodnostnem poreklu je bil Hrvat, po svojem beograjskem domicilu Srb, sam v sebi pa prepričan Jugoslovan. Letos smo v slovenskem prevodu dobili odlično biografijo z naslovom V požaru svetov, napisal jo je nemški publicist Michael Martens. Preberimo odlomek. »Za Andrića se junija 1941 začne čudežen čas sredi dobe grozot. Sovjetski pisatelj Ilja Erenburg, ki bo po vojni postal Andrićev prijatelj, piše o tem v svojih memoarih: 'Isti letnik sva, in vselej z veliko očaranja in celo zavisti mislim na tega svojega vrstnika, ki je v najhrupnejšem letu molčal in pisal, molčal in pisal.' Dejansko bo Andrić molčal in pisal ne le eno leto, ampak kar tri leta in pol. Nikoli več ne bo tako produktiven kot v času med prihodom iz Nemčije poleti 1941 in oktobrom 1944, ko Beograd osvobodijo izpod nemške zasedbe. Zdaj ima to, česar mu je v njegovi diplomatski karieri in zlasti v berlinskem obdobju primanjkovalo: čas. Andrić živi popolnoma odmaknjeno v stanovanju svojega prijatelja, odvetnika Braneta Milenkovića, ki se tudi sam zanima za književnost. Tam, v Prizrenski ulici 9, le nekaj korakov od hotela Moskva, kjer je leta 1919 navezal prve stike z beograjsko literarno sceno, nastajajo zdaj v hitrem zaporedju tista dela, ki mu bodo prinesla bralce po vseh celinah in Nobelovo nagrado za književnost. Aprila 1942, manj kot leto dni po prihodu v Beograd, Andrić konča Travniško kroniko. Od julija 1942 do decembra 1943 nastaja Most na Drini. Takoj zatem se loti tretjega dela. Gospodična je končana oktobra 1944, natanko v času nemškega umika. /…/ Vojna je obenem odločilni in osnovni pogoj za to, da lahko Andrić sploh napiše svoja velika dela. Brez nenadne prekinitve njegove diplomatske kariere bi jugoslovanskega epika po imenu Andrić, prevedenega v vse svetovne jezike, bržkone sploh ne bilo. Težko si je predstavljati, da bi lahko napisal svoje velike romane, če bi bil še naprej vprežen v zahtevne naloge vodilnega jugoslovanskega diplomata. Njegovi romani, tako kot mnoga velika dela, izraščajo iz mračnih časov.« (str. 212–213)

Ivo Andrić (1892–1974) je bil gotovo edini, ki je osebno poznal tako sarajevskega atentatorja Gavrila Principa kot Hitlerja. Njegova glavna dela bi morali, tudi če smo jih že, zdaj še enkrat prebrati. Za boljše razumevanje vsega, kar se je na prostoru nekdanje Jugoslavije zgodilo v zadnjih desetletjih. Za spodbudo k temu branju pa ne bi mogli najti boljše knjige, kot je ta: »zgodba evropskega življenja«. Take knjige ne bi mogel napisati nekdo od Jugoslovanov, ne Srb, ne Hrvat, ne Slovenec, ne Bosanec. Vsi smo v tem oziru preveč pristranski. Moral jo je napisati Nemec in za to smo mu lahko samo hvaležni. Leta 1973 rojeni novinar in publicist Michael Martens je bil dolgoletni dopisnik časnika Frankfurter Allgemeine Zeitung za Balkan. Objektivna priča.

Kdo tam poje (Ko to tamo peva)

Odličen popis vsega, kar je bilo v Jugoslaviji posebnega in spomina vrednega, je knjiga Leksikon YU mitologije. Dostopna je tudi na spletu: www.leksikon-yu-mitologije.net / Od tega, kar je od jugoslovanskega ostalo trajnega, je na prvem mestu umetnost, nastala v tistem času. Najbolj pa smo se vsi skupaj navduševali nad jugoslovansko popularno kulturo, zlasti nad filmi in rokovsko glasbo. Naj od vsega skupaj posebej omenim samo film z izvirnim naslovom Ko to tamo peva. Tu ga le na kratko obnovimo. »Kdo tam poje (srbsko: Ko to tamo peva) je kultni srbski film režiserja Slobodana Šijana in scenarista Dušana Kovačevića iz leta 1980, ki je bil zelo gledan v celi Jugoslaviji. Glavne vloge igrajo Pavle Vujisić (sprevodnik), Dragan Nikolić (pevec), Danilo Stojković (Brka), Aleksandar Berček (voznik Miško), Neda Arnerić (mlada žena), Taško Načić (lovec), Borislav Stjepanović (plešec), Slavko Štimac (ženin), ciganska pevca Miodrag in Nenad Kostić. Aleksander Berček je dobil za vlogo Miška zlato areno na Puljskem filmskem festivalu. Film je črna komedija. Dogaja se nekje v Srbiji na dan pred napadom na Jugoslavijo, 5. aprila 1941. Skupina potnikov čaka avtobus firme 'Krstić in sin', da bi prišli v Beograd. Med potniki so oče, ki hoče obiskati sina v vojski, šminkerski pevec, ki gre na avdicijo, Brka, oboževalec nemškega reda, lovec, ciganska muzikanta in mladoporočenca. Naložijo se v Krstićev avtobus, ki ga vozi sin Miško, sprevodnik pa je Krstić. Na celodnevni poti do Beograda se jim dogajajo različne stvari: udeležijo se pogreba, krpajo zračnico, prečkajo most. In ko drugo jutro prispejo v Beograd, doživijo nemški zračni napad. Avtobus je poškodovan, na koncu filma pa ciganska muzikanta splezata iz prevrnjenega vozila in zapojeta.« (Vir: Wikipedija) Lahko bi rekli, da je ta film metafora Jugoslavije, zapletene tvorbe brez možnosti rešitve.

Oddajte svoj komentar

Kranj 2°

oblačno
vlažnost: 92 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

0/11

četrtek

7/8

petek

4/12

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

 

 

 

IZLETI / Kranj, 22. februar 2024

Druženje ob dnevu žena

DELAVNICE / Škofja Loka, 22. februar 2024

Umetniške delavnice za seniorje

PREDAVANJA / Homec, 23. februar 2024

Predstavitev zgodovinskih romanov

OBVESTILA / Kranj, 24. februar 2024

Zbor članov MDI Kranj

PRIREDITVE / Kranj, 29. februar 2024

Planinsko-pohodniški izlet DU Kranj

IZLETI / Kranj, 9. marec 2024

Osp–Kastelec–Socerb–Osp

IZLETI / Kranj, 15. marec 2024

Pohodna Andaluzija

IZLETI / Kranj, 29. marec 2024

Na jadranske otoke

 

 
 

 

 
 
 

Ko se življenje obrne na glavo / 07:41, 21. februar

Hm, kako je pa dekle prišlo v Srbijo? A jo je kar dala? Kako ga je pa našla, če se niti poznala nista? Hudo...

Pišem županu / 07:23, 21. februar

Izgleda, da so vsi župani enaki. No, vsi politiki... pa direktorji... dokler jih trepljam(j)o po ramenu in je vse zlato, kričijo še takrat, ...

Švarc Pipanova vendarle podala odstopno izjavo / 18:54, 17. februar

Golob bo začasno prevzel ministrstvo za pravosodje!?
Torej denar še ni " na varnem"

Zlato polje / 08:08, 15. februar

Sem se enkrat sprehodil skozi Udin boršt. Polno smeti in kosovnih odpadkov. Enako kot se je pred leti bila bitka za Dolino Brje pri Bledu, k...

Nasprotujejo trasi obvoza / 08:09, 14. februar

Število vozil na dan skozi Bled izven turistične sezone je 20.000. Skozi predor Karavanke gre dnevno okoli 13.000 vozil. Da uredimo promet o...

Nasprotujejo trasi obvoza / 19:06, 13. februar

V predoru Karavanke občasno uvedejo sistem po ure ke, po ure sm... In to je mednarodni promet. Seveda frekvenca osebnih vozil je na Bled vel...

Pišem županu / 10:37, 12. februar

Ne radi odgovarjajo na neprijetna vprašanja kot tale:Spoštovani g.župan in sodelavec, prosimo vas za razjasnitev vaše zaposlitve v Železniča...