Lepota je v dobroti srca

Tak je naslov knjige, ki jo je napisal pater jezuit Jože Roblek, rojen v Bašlju. V njej piše o svojem pogledu in doživljanju starosti in o svojih srečevanjih s starostniki v domu na Vidmu v občini Dobrepolje.

Preddvor – Ivka Sodnik je v soboto, 2. decembra, povabila na pogovor v grad Dvor v Preddvoru zanimivega in uglednega moža, rojenega v Bašlju v občini Preddvor, 85-letnega jezuitskega patra Jožeta Robleka. Pater, za katerega je Ivka Sodnik dejala, da vedno naredi kaj takega, da ga ne pozabimo, je napisal novo, po svoje posebno knjigo z naslovom Lepo je biti star – Dnevnik duhovnika iz doma starejših. Jože Roblek je izjemo vešč pisanja in opazovanja. Zase pravi, da je za pisanje len in da potrebuje spodbudo, ki mu jo na srečo daje Roman Rozina iz knjižnice v Ivančni Gorici. Do ljudi, ki jih srečuje in s katerimi živi, je izjemno odprt in potrpežljiv. V novi knjigi je strnil 40 dnevniških zapisov, ki so nastali v letih 2022 in 2023 v domu starejših na Vidmu v občini Dobrepolje, v katerem je duhovni pomočnik in človek, ki v starosti prinaša dobro voljo in veder pogled na življenje. Posveča jo vsem starejšim po naših domovih in vsemu osebju, »ki se tam z veliko ljubeznijo posveča dan in noč, da se resnično počutimo kot doma: sprejeti, ljubljeni in spoštovani«.

Na vprašanje Ivke Sodnik, kje so razlogi za njegovo dobro mnenje o domu, v katerem biva, in o starosti, je pater odgovoril, da mora dom postati dom. Lepota je nekaj, kar je znotraj nas. Je v dobroti srca. »Včasih smo bili lepi in mladi. Sedaj smo samo še lepi in na to bodimo ponosni,« je poudaril pater Roblek. Ko je odgovarjal na spraševalkino razmišljanje, kako naj ravnamo v trenutkih, ko nismo zadovoljni s svojim življenjem in ko naše drevo življenja ni obrodilo dobrih sadov, je pater odgovoril, da smo nasploh premalo ponosni na to, kar smo naredili. »Vsak lahko pove o sebi kaj lepega. Po petdesetih letih človek duhovno zori in spoznava, da je življenje lepo in da bog vse obrača v dobro. On nas ne obsoja, ampak nas kar naprej popravlja in dopolnjuje.«

Pater je v domu veliko med stanovalci. Vstaja ob petih, gre na sprehod in nato na zajtrk, po njem pa ima vsako dopoldne mašo, po njej pa stečejo pogovori o vsemogočem, tudi o tem, kaj je kdo sanjal. Rad jim zapoje in ob dobri glasbi, tudi Avsenikovi, celo zapleše. Stiki z ljudmi so pomembni. Vesela vest dobi tako svoj smisel, poudarja. Telo je kraj, v katerem se razodeva duša. Najbolj ubijajoča pa je samota. V ljudeh je treba prebuditi spoznavanje bogastva življenja.

In kakšni smo ljudje v življenju, je spraševala Ivka Sodnik. Pater Jože Roblek je odgovoril, da se držimo nekih vzorcev. »Če nisi tak, nisi za družbo. Tudi katoliška vzgoja je bila v tem smislu zelo ozka. Ljudje so različni in največji greh je njihovo obsojanje. Kaj pa misliš, da smo? Kdo nam je dal to pravico?« je sklenil zanimiv pogovor pater Jože.