Politik Ivan Tavčar

Premalo patriota je bilo v njem. Oktobra 1918, ko se je avstrijska vojska umikala, večinoma organizirano, je celovški župan pisal ljubljanskemu, da naj pošlje bataljon slovenskih vojakov, ker so se avstrijski umaknili. Menili so, da je Celovec slovenski. Tavčar mu je odpisal, da nimamo hrane. Celovški mu je spet pisal, da je tam pet polnih magazinov opreme in hrane. V Ljubljani pa so moževali, kdo bo v novi državi pri koritu, meje bodo že drugi določili. Tako so v Parizu določili, da je Celovec avstrijski, ker se je po enem mesecu vanj vrnila nemško govoreča vojska. V Parizu so jim povedali, Maribor je vaš, ker ste ga vojaško zasedli, Beljaka in Celovca pa niste. Lambert Erlich je bil navzoč pri pogajanjih in je tudi on ocenil, da je škoda, ker srbska vojska ni naredila tega 1919. leta. Srbski oficir je rekel, da mu več pomeni ena vas na Kosovu kot pa vsa Koroška. Torej, če je bil Tavčar dober pisatelj, je bil slab politik. Skozi odvetništvo si je nabral precej premoženja in to ga je speljalo v napuh. Ivan Hribar je zapisal v spominih, ko je ustanavljal hranilnico, je rekel Tavčarju za denarno posojilo, pa ga je ta zavrnil; kaj boš ti berač, čeprav sta bila nekakšna prijatelja.

Smolo smo imeli s politiki oz. patrioti v zadnjih sto letih. Po drugi svetovni vojni se je Bakarič odločil, naj bo meja na Dragonji, in Kardelj je to potrdil, čeprav so daleč v Istri ostali Slovenci in so med vojno imeli dogovor, da je meja na reki Mirni, do Novigrada. Potem se je 1947 pet Hrvatov spomnilo, da je Štrigova njihova. Bila je slovenska in so Hrvati v gozdu postrelili 29 Slovencev. Poklicali so Kardelja, ki je rekel; pa naj bo njihovo. Žumberak je bil slovenski, kakor Zagorje in Medžimurje, in je vse ostalo na napačni strani. Leta 1945 je prišla delegacija iz Čabra k politiku Ivanu Mačku, da bi se priključili k Sloveniji. Odgovoril jim je, da imamo že dovolj revežev. Nimamo sreče s patrioti. Po drugi svetovni vojni bi gladko dobili Trst, Gorico, Celovec, če ne bi komunisti na silo prevzeli oblasti. Angleži temu niso bili naklonjeni in tako smo izgubili velik del ozemlja, ko smo imeli zadnjo možnost. Pri osamosvojitvi Slovenije smo imeli veliko srčnih ljudi, doma in po svetu, da so to izpeljali. Niso pa znali ali si upali sosedom povedati, kje so meje, na primer piranska občina. In tako se že 30 let, hektar za hektarom, zajedajo v našo zemljo, na morju in na kopnem. Edino Lambert Erlich je bil pravi patriot, ki je pred več kot sto leti obhodil vso Koroško, do koder zveni slovenska beseda, in je 30 let delal na tem, da bomo Slovenci samostojni, ker je moral predčasno umreti aprila 1942, star 65 let. Tako je zahtevala VOS, ki jo je vodila Zdenka Kidrič, žena Borisa, ki ga je Erlich rešil iz zapora na Dunaju 1940. leta.

Jožef Lampe, Sp. Brnik