Nepričakovana preizkušnja v jami

Začetek januarja je zaznamovala ena najobsežnejših reševalnih akcij iz jame pri nas. Zaradi visokega vodostaja je namreč v Križni jami v občini Cerknica ostalo ujetih pet oseb. Med njimi sta bila dva jamska vodnika in trije Kranjčani, partnerja Ajda in Tomaž ter Ajdina hčerka Ana.

Kranj – Namesto sedemurnega obiska, kolikor običajno poteka ogled vodnega dela Križne jame vse do Kristalne gore, je peterica v njej preživela 55 ur. Tomaž se je nekoč aktivno udejstvoval kot jamar in potapljač, Ani in Ajdi pa globine podzemlja niso blizu. Pa vendar so Ajdo prepričale čudovite fotografije te edinstvene vodne jame, ki velja za varno in neokrnjeno. Vanjo so se podali prvič, za ogled pa so se zaradi dolge čakalne liste prijavili že leta 2022.

Skupina se je na komercialni ogled Križne jame odpravila v soboto zjutraj. Po štirih urah, ko so se vračali s Kristalne gore proti vodnemu predelu, so opazili, da se je vodostaj nenavadno hitro dvignil. »Ob vstopu v jamo razmere niso bile vprašljive niti niso nakazovale kakršnih koli zapletov. Zgodil se je edinstven primer, ko je voda narasla bistveno prej kot običajno, ko se steče z enodnevnim zamikom. Nesreča zato nikakor ni posledica človeškega dejavnika, temveč nam je narava znova dokazala, da je nepredvidljiva,« je zatrdil Tomaž. Poudaril je, da so jamskemu vodniku Gašperju Modicu, ki je tudi predsednik Društva ljubiteljev Križne jame, popolnoma zaupali. »Jamo pozna do potankosti, bil je izredno strokoven in preudaren,« je dodala Ajda.

Ko so ozavestili, da jame ne morejo zapustiti, so se namestili na Križni gori, kjer je bil eden od zabojev z osnovnimi potrebščinami, z izjemo hrane. Njihov izhod iz jame je bil predviden okoli 15. ure, a ker jih do tedaj ni bilo, se je dežurni iz društva spustil v jamo in ugotovil, da je voda narasla. Ob 17. uri je sprožil reševalno akcijo, ki je potekala vse do ponedeljkovega poznega popoldneva. Jamski potapljači so se s težavo do njih prebili že v prvi noči in jih oskrbeli z najnujnejšim. Drugič so do njih prišli v nedeljo zvečer, ob tretjem prihodu je stekla evakuacija. »Ob vsakokratnem obisku potapljačev se nam je pulz dvignil na maksimum, saj so nam prinašali upanje, da bomo iz jame lahko tedaj odšli,« je povedala Ajda.

Bilo je le vprašanje časa

Izkušnjo čakanja približno 150 metrov pod površjem in 2.400 metrov od vhoda v jamo pri osmih stopinjah Celzija je vsak doživljal na svoj način. Bili pa so si enotni v veri, da se bodo prej ali slej rešili. »Bilo je le vprašanje časa. Dopuščali smo tudi možnost, da bomo ujeti več dni,« je dejal Tomaž, ki mu je bilo nepričakovano večdnevno doživljanje jamskega sveta najmanj naporno. »Ker sem bil nekoč jamar, sem vedel, kaj lahko pričakujem. Zavedal sem se, da bo voda sčasoma upadla in nam odprla izhod na površje oziroma da bodo reševalne službe, ki so pri nas zelo učinkovite in dobro organizirane, storile vse, kar je v njihovi moči, da nam pomagajo. In res so.«

Razmere v jami niso bile preproste in vsakdanje. »Bili smo odrezani od sveta. Pet ljudi na omejenem prostoru. Spali smo malo, naveličani sedenja na neudobnih tleh smo se občasno sprehodili in malo potelovadili. Osebno higieno smo morali zanemariti, znajti smo se morali tudi glede osnovnih potreb, kot je izločanje. Ni bilo preprosto, pa vendar smo imeli srečo, da smo bili skupaj ljudje, ki nismo delali panike ali dramatizirali,« je povedala Ajda in nadaljevala: »Navsezadnje nismo bili izpostavljeni neposredni nevarnosti, nismo bili življenjsko ogroženi, poškodovali ali pretirano prestrašeni. Ponudila se nam je priložnost, da se pobliže spoznamo z jamskima vodnikoma in da nekaj časa preživimo v miru in tišini.«

Zanjo je bila zato ta izkušnja tudi neke vrste duhovna regeneracija. »Česa podobnega namreč ne doživiš vsak dan. Dobra dva dni brez telefona, svet se je globoko pod zemljo ustavil. Seveda si nihče ne želi ostati ujet v jami, a skušala sem sprejeti situacijo in iz nje potegniti najboljše. Me je pa ob tem skrbelo tudi za moja dva mačka, ki sta bila sama v stanovanju brez oskrbe.«

Vse prej kot prijetna izkušnja

Za najmlajšo Ano pa je bil dogodek vse prej kot prijeten. »Res je, da smo vsi na neki način dobro prenesli nezgodo. V tistih trenutkih smo tudi vsi mislili le na najboljše, ob tem pa se nismo vprašali, kaj zares čutimo. Meni je bilo grozno,« se je spominjala Ana. Kot je dejala, se je počutila utesnjeno, bila je brez apetita. »Stres mi je povzročal bolečine v trebuhu. Čas se je vrtel zelo počasi. Nismo vedeli, koliko časa bomo ujeti v jami. Obstali smo v negotovosti, jaz pa sem si želela le iti domov,« je občutke, ki jih še vedno predeluje, opisala Ana. Kaj se je pravzaprav zgodilo, zakaj ravno njim, se sprašuje še danes. »Ko vidimo nekoga nasmejanega po taki izkušnji, verjetno pomislimo, da je z njim že vse v redu, a se lahko za nasmehom skriva marsikaj. Zame je bila ta izkušnja izredno travmatična.«

Hvaležni vsem, ki so pomagali

Kot so povedali, je pri njihovem reševanju sodelovalo skoraj sto ljudi, od jamarjev, jamskih potapljačev do gasilcev, policistov, zdravstvenih delavcev in pripadnikov Civilne zaščite. »Zahvaljujoč njihovi predanosti, srčnosti in strokovnosti smo spet ugledali dnevno svetlobo. Večina teh ljudi to delo opravlja prostovoljno, zato smo res vsakemu posebej neizmerno hvaležni,« je zahvalo v imenu vseh treh izrazila Ajda. Ob tem je opomnila, da se nesreče lahko zgodijo kjer koli in jame niso izjema, a zagotovo tudi pravilo ne. »Zato naj vas naša prigoda ne odvrne od obiska jam, saj so resnično posebne in vredne ogleda, le dobro se moramo pripraviti in ustrezno opremiti. Zavedati pa se moramo, da ima narava neizmerno moč, predvsem je vse bolj nepredvidljiva,« je dodala.

Na vprašanje, ali se nameravajo še kdaj podati v jame, so bili odgovori raznoliki. Ana je dejala: »Jaz zagotovo še dolgo ne ali sploh nikoli več.« Ajda bi nekoč še enkrat obiskala Križno jamo, vendar je v šali dodala: »A tokrat morda brez 'vikend paketa'.« Tomažu pa nezgoda ni vzela naklonjenosti do jam, zato se bo brez pomislekov vanje še vračal.