Odgovor

Kot dolgoletni naročnik Gorenjskega glasa sem v torek, 9. januarja 2024, z veliko mero zanimanja (zaradi Ivana Tavčarja) in nato z ogorčenostjo in žalostjo prebral, lahko rečem pamflet podpisnika J. Lampeta na šesti strani vašega glasila.

Zakaj ogorčenost nad pamfletom:

Opis življenja in dela dr. Ivana Tavčarja s strani pisca je popolnoma napačen in deplasiran (kritike njegovega nepatriotizma in skopuštva).

Kot je zgodovinsko splošno znano in priznano, je bil gospod dr. Ivan Tavčar velik Slovenec in domoljub. Poleg velikega in odmevnega opusa literarnega ustvarjanja je bil tudi velik politik in zelo priljubljen župan Ljubljane. Bil je soustanovitelj Mestne hranilnice ljubljanske, predsedoval je Narodni knjižnici v Kranju, ustanovil pisateljsko podporno društvo ter soustanovil Društvo slovenskih književnikov in časnikarjev. Deloval je tudi v drugih društvih s področja prava in športa. Poznan je bil in je še danes tudi zunaj naših meja.

To, kar navajam, si lahko vsakdo prebere v Tavčarjevi Visoški kroniki in na njegovem grobu na Visokem. »Toliko zapišem, da bi raje umrl sredi domače doline, bodisi od gladu, nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe.«

Če je to premalo, pa še citat iz njegove uspešnice Cvetje v jeseni, kjer navaja: »Eno je glavno, naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, katerem korenine nikdar ne vsahnejo.«

Piščevega opisovanja in žaljenja slovenskih politikov v zadnjih sto letih zaradi korektnosti tega zapisa ne bom komentiral, ker v njem mrgoli netočnosti in celo laži, ki v nobenem primeru ne ustrezajo zgodovinskim dejstvom, ki so bila že večkrat objavljena.

Ob tem samo mali poduk piscu s področja postavljanja meddržavnih meja.

Država brez ozemlja ne more obstajati in razmejitev državnega ozemlja z ozemlji drugih držav je eno od prioritetnih vprašanj države v odnosu do sosedov. Določanje meja je predmet dvostranskih sporazumov med državami ali predmet obravnave na mednarodnih mirovnih konferencah. V primeru nesoglasij o poteku državne meje pa lahko vstopi kakšno od mednarodnih sodišč ali arbitraže, kot v našem primeru v sporu med Slovenijo in Hrvaško zaradi kopne in morske meje, ki je določena in dokončna. Republika Slovenija ima natančno določene državne meje s sosednjimi državami (to je bil tudi eden od pogojev za državnost Slovenije in za mednarodno priznanje ob osamosvojitvi naše države). Samo »zavzemanje« za ozemlja na slovensko-hrvaški meji ter »osebna zavzemanja« za ozemlja na avstrijskem Koroškem in v Julijski krajini in »ideološka pripadnost« niso bili dovolj za vzpostavitev naših z mednarodnim pravom zaščitenih meja in našo državnost. Menim, da je dokončno prišel čas, da presežemo nesoglasja tudi za boleče teritorialne izgube ter da nas današnje mednarodno priznane meje lahko samo povezujejo, in ne ločujejo.

Za naše meje smo prelivali kri takoj po prvi svetovni vojni, v drugi svetovni vojni ter v osamosvojitveni vojni nam krvavi spopadi niso bili prizaneseni. Za naše današnje meje Republike Slovenije smo zaslužni vsi državljani Slovenije in danes tudi kot enakopravni državljani Evropske unije. Posameznike, ki pa so naredili več od večine, lahko najdemo v evidenci visokih državnih odlikovanj.

Branko Celar,
publicist in veteran vojne za Slovenijo