Prava pot do sprave slovenskega naroda izhaja iz ljudi

Umnikovi so tretji po vrsti, za rodbinama Hribar (Strmol) in Hudnik, ki so dojeli pravi pomen razbremenitve zgodovinskih bremen za normalnejšo prihodnost mladih rodov.

Danes je na straneh Gorenjskega glasa objavljena precej neobičajna osmrtnica, posvečena spominu na ubitega nekdanjega zelo spoštovanega in naprednega župana Antona Umnika. O njegovem življenju in dogodkih, še posebno o tako imenovanih Šenčurskih dogodkih, ki so ga spremljali skozi življenje, je bilo doslej že veliko napisanega, zato ne vidimo prav nobene po­trebe, da bi vse, kar se je dogajalo takrat, še enkrat podrobno opisovali. Ugotov­ljena zgodovinska dejstva so neovrgljiva in resnice ni več moč skrivati; nekdanji župan Anton Umnik je po nedolžnem padel pod partizanskimi streli in ustrelil ga je mlad fanatičen komunist, ki je malo kasneje za­grešil še en podoben zločin in oboje plačal z lastnim življenjem, saj so ga Nemci po zajetju obesili sredi Šenčurja.

Nobeno presenečenje ne more biti ugotovitev, da so vsi ti v zgodovino potopljeni dogodki in spomini nanje še vedno živi, zlasti med starejšimi, in mora takrat porojenih smrtnih zamer med protagonisti še vedno tli in obremenjuje. A časi se spreminjajo in z njimi, hvala Bogu, tudi ljudje in njihova miselnost. Veliko pogovorov je bilo potrebnih, predno je v rodbini Umnikovih dozorelo spoznanje, da je v korist današnjih in prihodnjih mladih rodov treba stopiti korak naprej in preseči lastno bolečino ter z najvišjim možnim spravnim dejanjem, odpustitvijo zločina storilcu, presekati na videz nerešljivo zamero. Umnikovi so se odločili, da v samem temelju najprej odstranijo vsakršen dvom v svojo odločitev, zato so pri pristojnem sodišču v Kranju vložili zahtevo po rehabilitaciji ubitega starega očeta in po treh letih temeljite sodne preiskave od sodišča prejeli odločbo, katere izrek je nedvoumen in opere Antona Umnika vseh očitkov in obtožb, ki so jih na njegovo pošteno ime izrekli takratni povojni oblastveni organi. Ob sprejetju spravne odločitve so se Umnikovi zavedali, da gre v njihovem primeru za temeljno spoštovanje resnice in pravice, pa tudi za sočutje do obeh mrtvih: nič krive žrtve in z ideologijo komunizma prepojenega morilca, ki že leta počivata na istem pokopališču v Šenčurju, le nekaj metrov narazen.

Seveda pa se moramo zavedati, da namesto zamer, trmastega vztrajanja določenih ljudi in institucij pri včasih težko razumljivem sovraštvu in lažeh, ki kljub verodostojnim dokazom nepopustljivo vztrajajo na okopih zveličavnosti zagrešenih zločinov zoper sočloveka, k spravnemu koraku, odpustitvi zločina, sodi nedvomno tudi drugačno obnašanje v vsakdanu. Spravni korak je in mora biti nesporno izhodišče za novo razumevanje polpretekle zgodovine, ki prinaša tudi nove možnosti za normalno, neobremenjeno sožitje današnjih in predvsem prihodnjih rodov. To pa je tisto najpomembnejše, najpomembnejša posledica spravnega dejanja. To je glavni cilj in ni nedosegljiva utvara, kakor nas nekateri zavestno ali po skritem naročilu še vedno vztrajno prepričujejo. Seveda pa se moramo zavedati, da gre za globoke duševne rane, katerih ozdravitev zahteva čas, mnogo časa in mnogo tihih borb s samim seboj, predno človek, ki ga je prizadelo zlo sočloveka, dovolj dozori, da končno sprejme nepopisno težko odločitev in javno izreče besede sprave in odpusti ter s svojo potezo izbije ost zla iz rok storilca in se duhovno povzpne nad vso banalnost in krivico, ki mu je bila prizadejana! Olajšanje ni hipno, nastopi počasi in po tiho – in ko se tega olajšanja človek resnično zave, je občutek zmage nad krivico nepopisen!

Umnikovi so tretji po vrsti, za rodbinama Hribar (Strmol) in Hudnik, ki so dojeli pravi pomen razbremenitve zgodovinskih bremen za normalnejšo prihodnost mladih rodov. Razumeli so globino spravnega procesa, ki je tudi njim prinesel notranji mir in upanje, da bo tudi druga stran dojela in dostojno sprejela to dostojanstveno potezo odpuščanja. To je po mojem osebnem globokem prepričanju edini pošten, intimen in popolnoma verodostojen način, čeprav najtežji in zelo dolgotrajen, da celoten narod stopi na iskreno pot sprave, neodvisno od dnevnih politikantskih zastrupljevalcev in ostalih pokvarjenih osebkov. Tako bo postalo sedanje stanje navidezne pomiritve, zaradi katerega si vsi lažemo in delamo utvare in je v narodu na videz pravzaprav vse v redu, bolj nestabilno in prisiljeno, da se prične spreminjati. Dejstvo je, da nobena oblast, razen totalitarne, nima pravice, da preprosto sklene in uzakoni obvezno spravo. Take načine urejanja slovenski narod dobro pozna in so nedopustni, še posebno v demokraciji. Glavni cilj nam mora biti narodova sprava, ta pa mora izhajati iz ljudi, iz njihovih src in mora biti osebno prostovoljno sprejeta, torej po načelu »od spodaj navzgor« in ne obratno, »od zgoraj navzdol«, kakor imajo v mislih nekateri vztrajni dosedanji predlagatelji sprave, obremenjeni z občutkom svojega nespornega večnega lastništva pravice do oblasti.

Iskreno in pošteno mislečim pripadnikom slovenskega naroda pa bodi dovoljeno upanje, da je to tista prava dolga, zelo dolga pot, ki čaka slovenski narod, v želji, da se končno začnejo popravljati določene napačne zločinske odločitve posameznikov na obeh straneh, ki jih je zgodovina s številnimi razkritji resnice že dokazala in zaradi katerih govorimo o narodovem razkolu.

Morda že dolgo iščete v sebi pot, po kateri bi želeli odpustiti tistemu, ki vam je v vojnem, morda povojnem času storil kaj človeka nevrednega. Naša pot je že uhojena in pripravljen sem vam pomagati!