Ošpice se bližajo

Naš nekdanji profesor na ljubljanski medicinski fakulteti dr. Milko Bedjanič pravi v svojih Infekcijskih boleznih (1957) takole: »Zaradi splošne razširjenosti in sorazmerno velike smrtnosti so ošpice bolezen, ki močno ogroža našo deco. Za Evropo so za leto 1910 izračunali več kot milijon smrtnih primerov zaradi ošpic.«

Učinkovito cepivo proti ošpicam s sevom oslabljenega virusa je izdelal šele leta 1965 član znamenite ameriške Harvard Medical School John F. Enders, ki je pozneje dobil Nobelovo nagrado za delo s cepivom proti otroški paralizi.

Danes, po dobrih šestdesetih letih, pa ugotavlja za Evropo dr. Hans Kluge, regionalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije: »V regiji nismo videli le ogromnega povečanja primerov ošpic, ampak tudi skoraj 21.000 hospitalizacij in pet smrti, povezanih z ošpicami. To je skrb vzbujajoče! Cepljenje je edini način za zaščito otrok pred to potencialno nevarno boleznijo.« Evropske države so za leto 2023 poročale o 42.000 primerih, kar je mnogo več kot leta 2022 (941 primerov). Pri tem so prevladovali otroci, stari od enega do štirih let. Še posebej je viden ta porast v Angliji in Walesu, kjer je narasel od 735 leta 2022 na 1.600 sumljivih primerov leta 2023. Sicer je v Združenem kraljestvu prejelo samo 85 odstotkov otrok oba odmerka cepiva. Tudi avstrijsko ministrstvo za zdravje je te dni poročalo o 26 bolnikih z ošpicami, večinoma na Štajerskem, medtem ko so lani imeli zgolj enega. V tuzelskem kantonu na severovzhodu Bosne in Hercegovine so celo razglasili epidemijo ošpic z 48, večinoma otroškimi bolniki. Na tamkajšnjo otroško kliniko je bilo sprejetih 13 otrok. To je kar razumljivo, saj sta na tem področju dobili dva odmerka cepiva manj kot dve tretjini otrok.

Kako pa pri nas

Po navedbah Nacionalnega inštituta za javno zdravje so bile ošpice v Sloveniji dolga leta najpogostejša nalezljiva bolezen. Ob uvedbi prvega obveznega cepljenja otrok leta 1968 je bolezen začela polagoma izginjati. Zadnja epidemija ošpic je bila v letih 1994/95. Leta 2019 je bilo pri nas potrjenih petdeset bolnikov, naslednje leto pa šest. V naslednjih letih niso ugotovili nobenega primera, razen »uvoženih« ... Sam se kot mlad zdravnik v tržiškem zdravstvenem domu po letu 1962 spominjam časov, ko smo ob epidemijah ošpic morali v dežurstvih sleherni večer obiskati po deset in več malih bolnikov z visoko vročino. Vem tudi za deklico, ki je tisti čas kot dojenček ob ošpicah zbolela za nevarnim vnetjem možganov, encefalitisom, in je zato postala najtežji duševni in telesni invalid.

Potek ošpic

Ošpice (Morbilli) povzroča zelo nalezljiv DNK virus, ki vstopa v človeka preko celic nosnega dela žrela ali očesnih veznic in se od tam razširi po krvi po telesu (viremija). Bolezen se razvije okrog deset dni po okužbi. Zanjo je značilen dvofazni potek temperature, ko se ta prvič dvigne ob začetnih, prodromalnih simptomih s slabim počutjem in t. i. kataralnimi vnetnimi znaki, kot sta nahod in vnetje očesnih veznic. Drugi ali tretji dan bolezni se na ustni sluznici pojavijo značilne t. i. Koplikove pege. Po začetnem stadiju pade vročina za dva do tri dni, nato se spet močno dvigne do 39 in več stopinj. Po koži bolnika se pojavi značilen ošpični izpuščaj – sprva kot manjše rdeče lise, najprej za ušesi, potem pa po vsem obrazu. Lise postajajo večje in se zlivajo ter širijo na trup in ude. Bolnik je takrat lahko zelo prizadet in ob visoki temperaturi tudi zmeden ali dobi celo krče. Ko začne vročina po nekako treh dneh padati, izgine tudi lisasti izpuščaj.

Ošpice ne potekajo vselej tako nedolžno, saj se kaj lahko pojavijo različni zapleti. Pogostejša so močnejša vnetja dihal, prav do pljučnice; večkrat se pojavi tudi vnetje srednjega ušesa. Prizadetost možganov z najhujšimi posledicami pa je že bila omenjena. Zaradi ošpic utegnejo oboleti tudi necepljeni odrasli.

Za zdravljenje samih ošpic še ni pravih zdravil, za boj proti komplikacijam z raznimi bakterijami pa so na voljo različni antibiotiki. Zato nam preostane zgolj redno dvakratno cepljenje otrok, ki lahko zagotovi trajno imunost. Po slovenskem koledarju cepljenja (NIJZ) dobijo prvi odmerek živega oslabljenega cepiva proti ošpicam (obenem s pripravkom proti mumpsu in rdečkam) dojenčki v starosti okrog enega leta, drugi odmerek pa otroci pred vstopom v šolo v starosti od pet do šest let. Da bi zanesljivo zaščitili prebivalstvo, mora biti cepljenih vsaj 95 odstotkov. To je v posameznih slovenskih regijah precej različno: od 81,1 odstotka (Novo mesto) do 97,5 odstotka (Ravne), v kranjski regiji pa je precepljenost 93,3 odstotka.

Če je bil ob pretekli pandemiji s covidom-19 manjši izpad cepljenja še nekako razumljiv, pa zdaj ni več nobenega razloga, da ne bi s tem ukrepom zavarovali vseh otrok, ne le proti ošpicam, pač pa tudi proti drugim otroškim boleznim. Ob ponovnem razcvetu mednarodnih potovanj in odpravljanju ukrepov za socialno distanciranje se še posebej ošpice lahko širijo čez meje in povzročajo epidemije zlasti v državah s premajhno precepljenostjo. Na to opozarja tudi Svetovna zdravstvena organizacija!