Smučišča po svetu

Naša zima gre h koncu, bila je blaga kot menda še nikoli. Posebej neugodna je bila za naša smučišča. Kako pa je s smučišči po svetu, so tudi ta prizadeta od neugodnih podnebnih razmer? Tako na severni kot na južni polobli …

Na severni polobli

Širšemu krogu smučarjev so najbolj poznana evropska smučišča. Tu pa si poglejmo nekaj neevropskih smučišč na severni polobli. Najbolj znana so v Severni Ameriki, kjer smuka stane tudi čez tristo dolarjev na dan. Prav poseben je Beartooth pass na severu Montane, alternativa je precej južnejši koloradski Silverton, izberimo pa Mt. Rose, »ki leži na robu (nevadske) puščave s temu primernim razgledom in klimo, obenem pa s snežnim zaledjem Sierre Nevade (supersmučarskega področja Lake Tahoe). Smučišče, v resnici na hribu Slide mountain, je majhno po napravah, a veliko po zaslugi ikoničnih grap (chutes), ki omogočajo strmo variantno smučanje s pomočjo sedežnice«. Zdaj pa poglejmo v Azijo, v japonski Mt. Gasan. »Azija ima veliko divjih možnosti, od iranskega Semšaka (v senci večjega Dizina) do indijskega Gulmaga, pa celo Dubaja, ki so vredne obiska že samo zaradi eksotike in spektakularnosti. Sicer pa se večina najboljšega azijskega smučarskega dogajanja odvija na japonskem otoku Hokaido, kamor fronte iz sibirskih prostranstev stresajo za podalpski del sveta prav nepojmljive količine snega. Toda v tem smislu je še en presežnik na sredi glavnega otoka, prav nasproti razvpitega smučišča Zao pri Jagamati. Mt. Gasan je pravzaprav orjaški kopast hrib z eno staro sedežnico, ki me je logistično precej namučil z dostopom v svetu, kjer angleščina ne obstaja in je treba do proge zamenjati pet ali šest vrst prevoza. Ampak zato je to svet, kjer pade toliko snega, da čeprav je na naši zemljepisni širini in le nekaj nad tisoč metrov nad morjem, začne obratovati šele maja, ker je prej nedostopen. Krepko več kot desetmetrska snežna odeja se tudi poleti še jasno kaže z vodoravno raslimi drevesi. Možnosti predvsem turnih variant na načeloma manj plazovitem japonskem snegu pa je praktično neomejeno.«

Na južni polobli

Kaj pa smučišča v Južni Ameriki, Afriki in Oceaniji? »Bolivijska Chacaltaja je pravzaprav že zgodovinski artefakt, ki je podlegel podnebnim spremembam. Na osupljivih 5420 metrih je bilo to najvišje smučišče na svetu, z najnevarnejšo vlečnico in divjim prepadnim offroaderskim makadamskim dostopom iz La Paza. Vlečnice ni več, je pa še vedno 200 višinskih metrov strmega skalnega pobočja, ki daje zaradi višine in umestitve v Ande osupljive in dobesedno dih jemajoče razglede. V časih brez sodobne satelitske navigacije je bil sicer najtežji del najti dostop, danes pa je vse večji izziv najti sneg. V tej luči iskanja snega je morda prava stvar v Južni Ameriki Cero Castor na Ognjeni zemlji – povsem na jugu kontinenta že v skoraj antarktičnih razmerah.« In v Afriki? »Afrika velja za najmanj smučarski kontinent, a vendar Oxbov povsem na jugu v Lesotu in Okaimeiden na severu v Atlasu presežeta pričakovanja. Še posebno smučanje v Maroku ima svoj čar na pol med oceanom in sipinami več kot 3000 metrov visoko – na največjem smučišču na črni celini. Že ko sem prvič smučal na Atlasu pred dvema desetletjema, so me presenetile razmeroma sodobne (francoske) žičniške naprave in, prav nasprotno, pravi muzej v izposojevalnici smuči. Smuka je običajno mogoča le v januarju in februarju, a če snega zmanjka, ga seveda lahko nadomestijo sipine v bližnjem (pol dneva vožnje oddaljenem) Mhamidu ali surfanje na atlantski obali. Čarobnost vsemu skupaj daje okolica arabskega sveta in rdečih kamnin.« Bi smučali v Oceaniji? »Oceanija je bolj potapljaško-surfarski kot smučarski raj, a ima nekaj izjem, ki so vsaka po svoje posebne. Na neki 'ausijevski' način najboljši bi lahko bil avstralski Craigieburn Valley, divje smučišče retro vlečnic in prog, tudi suicidal težavnosti, kot se radi pohvalijo domačini. Sicer pa je ob idealni izbiri časa mogoče s podporo avtomobila smučati na vrhu Maune kee na največjem havajskem otoku, a meni najljubši je vseeno novozelandski Mt. Rouapehu. Če smo že v delu 'Ognjenega obroča', je smiselno izkoristiti ognjenike, saj omogočajo izjemno možnost prostega smučanja in čarobne razglede na ognjeniško okolico. Whakapapa na pobočju Rouapehua je tako že samo po sebi prijetno smučišče, predvsem pa s sedežnicami precej olajša vzpon na vrh še vedno aktivnega ognjenika.« (Vir: David Stropnik, Najbolj posebna smučišča sveta, moskisvet.com)

Globalizacija smučanja

Smučanje torej že dolgo ni več le evropski fenomen. Razširilo se je po vsem svetu. A za tiste, ki so nam realno dosegljiva le gorenjska smučišča, je to slaba tolažba. Včasih so prirejali procesije za dež; kaj pa, če bi jih zdaj še za sneg?