Vse življenje sem pustil v siru

Knjiga Planšarstvo v Bohinju vključuje izjemen izbor fotografij in dragocene informacije o življenju, ki ga današnje generacije skorajda ne poznajo več. Je rezultat dolgoletnega dela kustosinje etnologinje Gorenjskega muzeja Anke Novak, ki je več kot trideset let raziskovala življenje na bohinjskih planinah.

V Stari Fužini so prejšnji konec tedna predstavili knjigo z naslovom Planšarstvo v Bohinju in podnaslovom Vse življenje sem pustil v siru. Gre za delo, za katero je avtorica, nekdanja dolgoletna kustosinja etnologinja Gorenjskega muzeja Anka Novak, gradivo zbirala od šestdesetih let prejšnjega stoletja pa vse do preloma tisočletja in daje, kot poudarja urednica Saša Roškar s kranjske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine, najbolj celovit pregled planšarske kulture na območju Bohinja od prvih virov do konca 20. stoletja.

Anka Novak je bila kot kustosinja etnologinja v Gorenjskem muzeju zaposlena v letih med 1959 in 1992. V tem času je intenzivno raziskovala tudi bohinjsko planšarstvo in med drugim uredila stalno razstavo v Planšarskem muzeju v Stari Fužini. Knjiga je rezultat njenega večdesetletnega dela, tako na terenu na planinah kot pri zbiranju informacij med domačini ter študiju literature in arhivskih virov.

Obsežno delo se začne s pregledom prostora in zgodovine ter nadaljuje s predstavitvijo vseh planin, ki pripadajo bohinjskim vasem. Avtorica posebno pozornost nameni potem – selitvam, prenašanju in prevažanju bremen, skrbi za poti in ograjevanju, opiše različna naselja in oriše bivališča.

»Obsežen del knjige je namenjen ljudem, ki so velik del svojega življenja preživeli v skrbi za živino na bohinjskih planinah, opiše majerjev delovni dan, njegovo prehrano, nošo v preteklosti, načine, kako so ohranjali stike z dolino in domačimi ter tudi skopo odmerjen prosti čas med delovnimi obveznostmi,« v uvodu pojasni urednica Saša Roškar.

Posebno pozornost nameni sirarstvu pa tudi temu, kar bi danes imenovali nesnovna dediščina sirarstva, v zadnjem delu pa da prostor in glas majericam, majerjem in sirarjem, ki jih spoznamo skozi njihove življenjske zgodbe. »Pripovedi so različno dolge in imajo različne poudarke, saj je bil tudi čas, ko jih je zbirala, različen. Kar nekaj pripovedovalcev je bilo rojenih še v 19. stoletju. Življenje, ki so ga živeli, je bilo povsem drugačno od današnjega. Med njimi je živa le še Cilka Mlakar, majerica, ki je na Krstenici desetletja vzgajala nove rodove, da jim danes delo v planini in izdelava sira nista tuja,« je pojasnila Saša Roškar.

Drugi del knjige je namenjen katalogu predmetov iz Planšarskega muzeja v Stari Fužini, ki ga je pripravila avtoričina naslednica v Gorenjskem muzeju, Tatjana Dolžan Eržen. V njem so tudi s sliko in opisi predstavljeni predmeti, o katerih avtorica govori v prvem delu knjige.

Posebna pozornost je bila namenjena izboru fotografij. »Avtorica je želela, da je knjiga bogata s fotografijami ter da primarno uporabimo bogat fotografski arhiv Gorenjskega muzeja,« je pojasnila Saša Roškar. Fotografije večjega formata, ki delijo posamezna poglavja in predstavljajo sodobno okno v bohinjske planine, so avtorsko delo Aleša Zdešarja, zemljevide pa je pripravil Klemen Klinar.

Knjigo je izdal Gorenjski muzej, njeno pripravo pa sta sofinancirala Javni zavod Triglavski narodni park in Turizem Bohinj.