Imaš občutek, da bi lahko padel v nebo

Miha Avbelj se je iz Ljubljane pred dolgimi leti preselil na Koritno pri Bledu. Brat padalke Irene Avbelj je tudi sam, kot pravi, »vertikalen«. Ukvarja se s potapljanjem, dobro se počuti v zraku. Gorski reševalec, jadralec in letalec je nekoč popravljal letala, zdaj svoje dragocene izkušnje deli v šolskem sektorju Adrie Tehnika. Pred leti je šel z družino na pot okrog sveta, novembra lani pa se je z ekipo, ki jo je spoznal v marini na Zelenortskih otokih, podal na nepozabno pot čez Atlantik do Martiniqua. S katamaranom po imenu Jajabor so prejadrali 2200 milj.

Miha Avbelj pravi, da je na morju doma že od mladih nog. »Na morju sem rad že od malega, že na koncu osnovne šole sem imel majhno jadrnico. Ko sem bil v srednji šoli, sem pomagal prijatelju popravljati barko, da sem lahko prespal na njej, se malo preizkusil kot skiper. Bilo je nekaj bolj čudnih prigod, a je barka ostala cela,« se v smehu spominja mladostniških pustolovščin. »Kasneje, ko sva bila z ženo Vesno že skupaj, nama je prijatelj zdravnik Brane Brodnik posodil jadrnico. Malo sem jo uredil, popravil, podrobno mi je razložil, kako je treba ravnati z njo. Nekaj let sva plula s tisto jadrnico po Jadranu. Zanimivo je, da omenjena jadrnica Elan 19 še vedno pluje, saj jo je podaril Jadralnemu klubu Bled. Potem sva z ženo kupila sedemmetrski katamaranček, in sicer takrat, ko sva dobila prvega otroka; čeprav ljudje po navadi, ko dobijo otroka, barke prodajajo, ne kupujejo. (smeh) Večino dopustov preživljamo na barki, tako da hrvaški Jadran poznam pravzaprav do potankosti. Vse otoke in skrite kotičke. Zelo pomembno se mi zdi, da je voda kristalno čista, in takih kotičkov je na Jadranu kar veliko, počasi je postal skoraj domača ulica.«

Počasi si človek želi več

»Veliko sem bral pomorske in jadralske zgodbe. V glavi sem bil z jadrnico že po vsem svetu. Bral sem tudi knjige Jožeta Mušiča, vse čas me je zanimalo, kako je, ko si daleč stran od obale, ko si ves čas na barki. Na Jadranu si le ves čas 'naslonjen' na obalo. Drugače je, če greš čez ocean; prisotne je veliko psihologije, kako se boš na barki ujel z drugimi ljudmi,« razlaga Avbelj. Ampak kljub vsemu meni, da takole iti ni neka strašna znanost. »Doktor Brodnik me je podučil, da obstajajo spletne strani posadk, ki iščejo ladjo, in ladij, ki iščejo posadke. Tega ni malo. Veliko ljudi živi na barkah, pravijo, da samo v sredozemskem morju pet tisoč ljudi živi na jadrnici. Ko smo z družino potovali okrog sveta – in verjemite, na otoku Fidži imaš zares občutek, da je tam konec sveta – smo srečali družino, ki živi na barki. Ta možakar me je nekoliko postavil na realna tla, dojel sem, da si tam pravzaprav sam. Kraj je res lep, ampak živel pa tam ne bi, čeprav je raj na zemlji. Me pa včasih zgrabi, da bi, ko bova z Vesno starejša, kupila barko in šla po svetu.«

Od Zelenortskih otokov do Martiniqua

Na pot se je odpravil konec novembra lani. »Žena me je pri tem spodbujala, morda bova šla nekoč tudi skupaj, a dokler imava majhne otroke, bi bilo to neodgovorno, če bi se na poti kaj zgodilo.« Čez Atlantik, razlaga Avbelj, se gre pozimi, ker se sezona hurikanov začne maja in junija in v Karibih traja do začetka novembra. »Proti koncu novembra začne pihati konstantni pasatni veter od Afrike proti Karibom, zato je takrat pravi čas za odpravo.« Lastnika katamarana, s katerim se je odpravil čez Atlantik, sta bila Indijca, skiper je bil Škot, poleg Avblja je bil član posadke še Argentinec. »Čeprav smo si bili s skiperjem, ki je bil precej samovoljne narave, morda nekoliko različni, smo se z ekipo zelo dobro razumeli in niti za trenutek nisem pomislil, da bi se lahko na poti zgodile kakšne težave. Zaupam ljudem oziroma ne verjamem v to, da je lahko kdo slab, je pa res, da če bi se našli kaki čudni značaji, sredi oceana ne moreš nikamor pobegniti. Na Martiniquu sem slišal zgodbo z druge jadrnice, kako so nekomu hoteli podtakniti mamila za tihotapljenje.«

Katamaran, ne jadrnica

»Ker sem strojnik in poznam ustroje jadrnic in katamaranov, se mi je slednji zdel varnejša možnost. Ko sem bil nekoč v Avstraliji, sem postal 'cepljen' na katamarane. Toliko prednosti imajo pred klasično jadrnico. Udobnejši so, manj se gugajo, hitreje potuješ z njimi. Na cilj smo prišli tri dni prej, kot sem predvideval. (Atlantik so prejadrali v 14 dneh, op. a.) Ima pa katamaran nekatere slabosti: če se prevrne, je konec, proti vetru ne gre dobro, jadrnice ubirajo boljši kot.« Tako na katamarane kot na jadrnice pa prežijo nevarnosti, ki jih lahko, kot pravi Avbelj, spravijo v katastrofo. »Lahko se zaletijo v kak zabojnik, ki pade s čezoceanke, tudi v kita, spečega na gladini, so se že zaleteli. Je pa težava jadrnic, da se hitro potopijo, ker imajo utež, katamaran pa ima dva trupa in imaš več časa, da ostaneš na gladini, tudi če se en trup polni.« Avbelj je torej iskal katamaran. »Na spletni strani, kjer so iskali posadko za prečkanje Atlantika, sem zapisal, da bi bil lahko dodana vrednost na barki. Sem strojnik, znam kaj popraviti, znam jadrati, se znajdem na jadrnici. Ker sem bil gorski reševalec, znam tudi malce prve pomoči. Pripisal sem, da v kuhinji nisem ravno vrhunski, ampak skuhati pa vseeno kaj znam.« (smeh)

Pet pomorščakov

»Na barki nas je bilo pet. Na Zelenortske otoke sem prišel v soboto opoldne, startali smo v ponedeljek popoldne. Ekipa je bila res barvita. Indijci so zelo vljudni in zadržani, zlepa jim ne zlezeš pod kožo. Skiper je bil Škot, nekdanji vojak, 'odbit' možak. Argentinec je bil svobodnjakarski, takoj sva se ujela. Ko sem pred odhodom pregledal barko, sem takoj našel drobnarije, ki jih je bilo treba še popraviti.« Marina na Zelenortskih otokih je posebno doživetje. »Zelo živahno je, vsi so zelo prijateljski, večer pred odhodom smo šli malo okrog, skiper, stari morski volk, je seveda poznal vse gostilne, se izgubil med njimi, tudi midva z argentinskim kolegom sva se vrnila v poznem jutru. Tistega dne popoldne smo začeli našo čezatlantsko avanturo.« Prve dni, pravi Avbelj, je bil veter podoben maestralu na Jadranu, majhni valovi, morje mirno, potem je šlo vedno hitreje. »Barka gre lahko zelo hitro, tudi tristo metrov na minuto. Bliže ko smo bili Martiniquu, vedno več je bilo vlage v zraku, veter se v trenutku okrepi z 20 na 30 vozlov. Če imaš razpeto veliko jadro in ga hitro ne snameš, se lahko takoj strga.« Z omenjenim velikim jadrom so prepotovali velik del poti. »Je kot modifikacija spinakra, sam drži smer in takrat z barko nimaš kaj početi. Smo pa ves čas izvajali dežurstva, tako da nikoli ne spiš normalno, morda vsako tretjo noč prideš do tega, da spiš od enih do pol šestih zjutraj.«

Sončevi premiki, delfini, ribe

Sončni vzhodi in zahodi so izjemni, se spominja Avbelj. »Čakali smo fenomen, imenovan zeleni blisk, a ga nismo dočakali, vsekakor pa so sončni vzhodi in zahodi popolni. Ponoči, ko ni lune, vidiš res vse zvezde. Če se uležeš in gledaš, imaš občutek, da boš padel v nebo. Utrinki so fantastični. Videl sem enega, ki je letel čez pol neba kot žareča krogla. Škoda, da tega ne moreš posneti, a v spominu obtiči za vedno.« Ogromno je letečih rib, ki so izjemno sluzaste. »Podnevi vidijo, ponoči priletijo na barko. Se mi je zgodilo, da mi je ena priletela neposredno v glavo, ko sem zjutraj končeval nočno izmeno dežurstva. Prišla sta Indijca in se režala, ker sem imel sluz po laseh, še isto noč pa jima je ena priletela v kabino skozi zračnik. Fascinantno je, da sredi oceana pridejo majhni ptiči, in sem bil presenečen, kako ta mala žival preživi na oceanu. Nekega dne smo srečali celo jato delfinov, ti so prišli k barki in so se 'afnali' okrog nje, prav pokazat so se prišli.«

Z družino okrog sveta

Avanturistični duh Miha Avbelj in njegova žena Vesna prenašata tudi na otroka. Leta 2017 so se, takrat z devet- in dvanajstletnikom, podali na 79-dnevno pot okrog sveta. Od konca novembra do sredine februarja so obiskali Dubaj, Šrilanko, iz Singapurja so leteli na Filipine, se za nekaj dni vrnili v Singapur, kjer so preživeli božič, leteli v Sydney, na Novo Zelandijo, Fidži, Samoo, Havaje, si ogledali Los Angeles, leteli na Florido, čez ocean v London in nazaj domov v Slovenijo. Zroč v lepote gora nad Bledom Miha Avbelj razmišlja, da je treba iti po svetu, da vidiš, kako lepo je živeti v naši državi. Svoje popotovanje od Zelenortskih otokov do Martiniqua pa bo predstavil tudi v živo, in sicer v Knjižnici Blaža Kumerdeja na Bledu v četrtek, 25. aprila, ob 19. uri.