Stolp z Vurnikovim podpisom

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Zanimivosti / nedelja, 4. februar 2018 / 10:19  

Kopališče s skakalnim stolpom ob Zupanovi gostilni v naselju Snakovo v Križah so odprli leta 1939 in je bilo dolga leta eno najbolj priljubljenih. Spomenik času ostaja skakalni stolp, pri njegovem načrtovanju in izvedbi naj bi pomagal arhitekt Ivan Vurnik, tehnično napreden čistilni sistem za bazen pa naj bi projektiral oče planiške velikanke inž. Stanko Bloudek. V razmislek torej, da se (vsaj) stolp trajno ohrani.

Križe – Rekli so mu Tosov bazen, in sicer po domačem imenu lastnikov kopališča in gostišča, Zupanovih. »Otroci smo večkrat poslušali, da je bazen izkopal in zgradil Tosov ata, Franc Zupan, kar sam. Tako velik bazen pa en sam človek, se nam je zdelo skoraj nemogoče v naših otroških razmišljanjih. A je bilo vendarle večinoma res!« Takole je med drugim zapisal Janez Kavar v knjigi Kriške prigode v poglavju Tosov bazen. No, malo pri gradnji mu je že pomagal zidarski mojster Škrajnc iz Žiganje vasi. Slavnostno odprtje bazena, ki je pomenil za takratne Križe velik dogodek, je bilo 27. avgusta 1939, o tem je poročal časopis Gorenjc. Na temo Zgodovina Tosovega bazena sta leta 2004 napisala raziskovalno nalogo nekdanja učenca OŠ Tržič Jošt in Neža Mlinarič. Tosov bazen je bil pomemben tako z vidika rekreacije in zabave kot tudi za razvoj plavalnega športa. Veliko ljudi se je tam naučilo plavati, prirejali so tekmovanja. Kopališče je obratovalo do leta 1970, kajti kopalcev je bilo z izgradnjo tržiškega kopališča (1962) vse manj. Ljudje so imeli tudi vse več »fičkov« in motorjev in se odpeljali na kopanje na Bled ...

Sodobno kopališče

Franc Zupan je imel tri otroke. Franca mlajšega, ki je žal pokojni, Jožeta in Olgo. Jože se spominja, da je ata s kopališčem želel razširiti gostinsko dejavnost, imeli so tudi po dvesto obiskovalcev kopališča na dan, večinoma domačinov, a se je prepoznavnost širila tudi zaradi bližnjega sanatorija na Golniku. Kopališče je bilo sodobno zasnovano. Imelo je rezervoar za vodo, enostaven sistem za ogrevanje vode, bazen je bil dolg 33 metrov in širok 10 metrov, globine od enega do petih metrov pod skakalnim stolpom. Betonske kanale, po katerih je za bazen pritekala voda iz višje ležečega studenca, je Franc Zupan napravil z »golimi rokami«. Kopališče je imelo otroški bazen, lične lesene kabine, ležalnike, dve prhi, moško in žensko stranišče, umivalnik za noge ...

Dragocena dediščina

Bazenska jama je že precej let zasuta, osem metrov visok troetažni betonski skakalni stolp pa še stoji. Pri načrtovanju in izvedbi stolpa naj bi pomagal arhitekt Ivan Vurnik, a pisnih virov o tem ni. Dr. Boris Leskovec, arhitekt, ki se ukvarja z Vurnikovo dediščino in dediščino inž. Stanka Bloudka, je v zvezi s tem povedal: »Menim, da je avtor kopališča v Križah skupaj s stolpom za skoke v vodo arhitekt Ivan Vurnik, ki je projektiral kopališče Obla Gorica v Radovljici (1932–1933), kopališče v Kranju (1938) in kopališče na Ptuju (1938). Stolp za skoke v vodo v Križah (1939) je replika stolpa v Radovljici, tako po konstruktorskih kakor tudi po oblikovnih značilnostih. Oba omenjena stolpa predstavljata Vurnikov vrhunec modernističnega oblikovanja s poudarkom na organsko oblikovanih linijah. Glede na to, da je stolp v Radovljici predstavljal vizualni simbol občine in je bil pred mnogimi leti žal podrt, bi veljalo obnoviti in rešiti pred uničenjem vsaj skakalni stolp v Križah kot pomemben element tehnične in umetniške dediščine.« Dr. Leskovec predvideva, da Stanko Bloudek pri projektiranju stolpa v Tosovem bazenu skoraj zagotovo ni sodeloval, je pa Bloudek po spominih Jožeta Zupana sodeloval pri projektiranju tehnično napredne betonirane strojnice s črpalko za čiščenje vode. Lastniki zemljišča, kjer sta bila kopališče in gostilna, so še vedno Zupanovi. Jože Zupan skakalnega stolpa ne namerava podreti, atu bi rad postavil spominsko ploščo na njem. Ni pa dediščina samo v zidovih, ampak v številnih zgodbah, zapisanih tudi v Kriških prigodah. Jože Zupan se kakšni še danes nasmeji, kot se spominja: »Kabine so bile pogosto preluknjane, ker so fantje kukali k dekletom, ko so se preoblačila. Da je ata luknje mašil nazaj z lesenimi čepi, ni kaj dosti pomagalo. So bile že nove luknje.«