Mati po sili

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 11. februar 2018 / 10:12  

Družinske podobe, 2. del

Tinkini starši so doma v Sloveniji gradili hišo, tu so se radi postavljali pred sovaščani in uživali, ko so jim bili nevoščljivi. Tajili so, da v Nemčiji živijo v baraki v t. i. Lajdri, kjer je bilo komaj dovolj prostora za vse družinske člane. Sploh ker je Tinkin oče dnevno zahteval svoje pravice. Ker Tinka še ni imela menstruacije, sta z ženo menila, da ne more zanositi …

Živa nadaljuje: »Ko so se Tinkini starši vselili v blok, kjer so dobili stanovanje, je deklica ostala pri meni. Nisem imela srca, da bi jo izpustila v Sodomo in Gomoro. Žalostno je bilo tudi to, da je večina v naselju vedela, kaj se je dogajalo v tisti baraki, a nikomur se ni zdelo vredno, da bi ukrepal. Morda so bili otopeli tudi zato, ker so se v turških družinah, ki jih tam okoli ni bilo malo, deklice poročile že pri dvanajstih ali trinajstih letih. Še danes ne vem točno, kako je Tinka lahko preživela grozote … Življenje v tujini ni bilo rožnato. Kljub temu so se dogajale tudi lepe reči. Ko se je na primer poročila Metka, sta z bodočim možem že imela toliko denarja, da sta lahko najela dvorano za sto ljudi. Spominjam se, da smo jedli sarmo s kislim zeljem, zraven pa pogače, podobne današnji pici, le da so bile potresene z ocvirki. Vso noč sem preplesala z nekim Štefanom in malo zabave mi je dobro delo!

Kmalu zatem sta me prišla prosit dva, doma sta bila iz Bele krajine, če bi lahko za leto dni pazila na njuna otroka. Želela sta se za nekaj časa preseliti na Švedsko. Nisem mogla reči ne, saj sem bila v naselju edina, ki je živela sama. Otroka sta bila pridna, tiha, zato sem pristala. V zahvalo mi je njuna mama prinesla piščanca. V zmedi, ki je vladala ob odhodu, ga je po pomoti potresla sladkorjem. A smo ga vseeno pojedli. Medtem sem se zaposlila v nočni izmeni ene od tovarn, ki so kot gobe po dežju zrasle v bližini. Zaslužila sem malo več, pa še čez dan sem bila več doma. Do otrok sem čutila veliko odgovornost, četudi niso bili moji. Vsak dan so me naučili kaj novega. V šoli so lepo napredovali, napredovalo pa je tudi moje znanje nemščine. Skoraj vsak mesec sem nekaj malega denarja dala na stran, nekaj sem ga poslala staršem v domovino. Rada sem se tudi lepo oblekla, naličila, všeč so mi bile moderne torbice, ki so bile v enaki barvi kot čevlji. Za menoj so začeli gledati tako fantje kot poročeni moški. Ni jih bilo malo, ki so prihajali pozno zvečer in naskrivaj trkali na okno. Zmeraj sem poslala koga od otrok, da je odgrnil zaveso. ''Fukfehtarji'', ki so čez dan hodili mimo mene, kot da me ne poznajo, ponoči pa so postali pogumni, mi niso bili všeč. Enkrat pozimi, ko se je tema zgodaj spustila nad naselje, sem se ravno pripravljala za nočno izmeno, ko začne nekdo kričati pred vrati. Nič hudega sluteča odprem in pred seboj zagledam Marico, mlado dekle, ki je bilo visoko noseče. Ni in ni se mogla umiriti, ves čas je ponavljala, da njen fant hodi k meni. Kakšna laž! Kar naenkrat se je prijela za trebuh in se zgrudila na tla. Doživela je spontan splav, rešilni avto, ki je prišel ponjo, jo je zadnji hip pripeljal v bolnišnico. Bilo mi je hudo zanjo, a čisto nič ji nisem mogla pomagati. V istem letu sem si kupila tudi prvo televizijo! O, kako so bili otroci veseli! Žal so nam jo že čez nekaj dni ukradli. Kdo, nisem nikoli izvedela.

Zgodilo se je tudi nekaj groznega. Učitelji so peljali otroke na bazen, da bi se naučili plavati. A so bolj slabo pazili nanje. Deček, ki mi je bil prepuščen v varstvo, bi se skoraj utopil. Več kot štirinajst dni je ostal v bolnišnici. Ni mi bilo všeč, ker se starša, kljub temu da sem jima sporočila, kaj se je zgodilo, nista niti javila. Pehanje za več denarja je nekatere ljudi čisto obnorelo!

Za menoj pa je začel gledati Peter, niti ne več tako mlad fant. Bil je izučen strugar in je zelo dobro zaslužil. Dekleta in tudi poročene ženske so to vedele in so norele za njim. Ne vem, zakaj je izbral mene. Toliko časa je hodil okoli, da sem nazadnje pristala. Tudi jaz sem se zaljubila vanj! Marsikateri večer je preživel z menoj in otroki. Na začetku me je sicer nagovarjal, naj jih napodim k staršem, ko je videl, da ga ne ''slišim'', je odnehal. Malo me je motilo, da Tinki ni bil čisto nič všeč, a sem se tolažila, da punca še nima prave pameti. V brezglavi zaljubljenosti sem mu dovolila, da sva šla do konca, in to brez zaščite. Kmalu zatem sem od neznane osebe dobila anonimno pismo. Kot sem kasneje izvedela, se je Peter pred sodelavci hvalil, kako dobra sem postelji, pa me je eden od njih želel obvarovati hudega. V pismu je pisalo, da je imel doma v okolici Šentjurja, noseče dekle, ki jo je pustil, pred odgovornostjo pa je pobegnil v Nemčijo. Za otroka, ki se je rodil in mu je bil podoben kot jajce jajcu, pa ni hotel skrbeti. Ko je prišel na obisk, sem mu pokazala pismo, v jezi me je udaril in mi zabrusil, da sem ravno takšna cipa kot vse ostale. Tako se je moja prva velika ljubezen zelo neslavno končala. Še dolgo časa sem se smilila sama sebi, istočasno pa sem se tudi učila, da tujina nudi še veliko več pasti kot rodna gruda.

Jeseni leta 1964, ravno na moj 26. rojstni dan, je v Lajdri počila glavna cev vodovoda. To je bil za oblast tudi idealen izgovor, da naselje poderejo, nas pa izselijo. Meni in ''mojim'' otrokom so dodelili veliko, zelo prostorno in svetlo trisobno stanovanje v enem od novih stanovanjskih blokov. Tinka je začela obiskovati šolo za frizerke. V tem času jo je mama Ivanka prišla samo enkrat obiskat, pa še takrat je hčerko krivila, da je ona kriva, ker se je oče spozabil nad njo. Povem vam, grozno je bilo! Starša Anice in Tinčka pa se sploh nista več oglašala. Kazalo je, da ju je Švedska dobesedno pogoltnila. Tisto leto sem načrtovala prvi obisk domovine, a je padel v vodo. Otrok nisem mogla pustiti samih. Nisem imela srca! Leta so tekla, počasi sem se bližala tridesetemu letu. Vse prijateljice so bile že poročene ali ločne, mnoge so imele nezakonske otroke. Tinka je delala kot vajenka v frizerskem salonu in sanjala, da bo zaslužila dovolj denarja, da se bo lahko vpisala na univerzo. Starša sta se končno spomnila na Anico in Tinčka. Prosila sta me, ali lahko ostaneta pri meni toliko, da maturirata. Ker me je bilo strah samote, sem pristala.

Še nekaj ti moram povedati: med Slovenci in Hrvati, med katerimi sem živela, je bilo veliko nasilja. Tisti, ki so imeli družine doma in so se v Nemčijo preselili sami, so pogosto skakali čez plot. Ženske so upale, da jih bodo ujele in privezale nase z otrokom, pa se to ni ravno pogosto dogajalo. Veliko prijateljic je postalo jalovih, ker so tudi po večkrat zapored naredile splav. Z leti so postale hudobne, zagrenjene, četudi polne denarja. Te zgodbe sem zelo dobro poznala, zato sem bila morda še toliko bolj previdna.

Še eno zgodbo bom povedala, ki se me je prav tako zelo dotaknila: v istem bloku je živela družina iz Slovenije. Imeli so tri otroke, on je vozil tovornjak, ona pa je bila doma in skrbela zanje. Uboga reva ni vedela, da je na dolge poti po Evropi s seboj jemal neko Hrvatico. Nekoč se je vrnil s poti skupaj z bratom te Hrvatice. Ženo je pognal čez prag, otroke pa je obdržal v stanovanju. Jokajoča ženska se je zatekla k meni, a ne za dolgo. Z grožnjami jo je prisilil, da se je brez otrok vrnila nazaj v Slovenijo. Na sodišču je potem zahteval, da se otroci dodelijo njemu, pridobil si je tudi nekaj lažnih prič, ki so pričale, da je mati zanje zelo slabo skrbela. Nad otroki je bdela Hrvatica skupaj s svojim bratom. Z njimi sta grdo ravnala, dogajale pa so se še druge bolj grozne stvari, a ker nimam dokazov, bom raje molčala …«

(Nadaljevanje prihodnjič)