Prešernov nagrajenec Ivan Vurnik z družino, 1935. Na sliki: žena Helena, hčerka Mira in sin Niko, ki so ga leta 1942 v Ljubljani ubili Italijani. / Foto: Wikipedija

Prešernove nagrade in Gorenjci

Kdo so Gorenjci, ki so dobili Prešernove nagrade za svoje življenjsko delo? In kdo so še drugi Slovenci, ki so isto nagrado dobili za svoje stvaritve na Gorenjskem? Nas velike besede, izrečene o Prešernu in njegovih pesmih, še kaj ganejo?

»Prešerna ljubiti pa se pravi, ljubiti lepoto in resnico in pravico; ljubiti slovenstvo brez šovinizma in ljubiti človeštvo in vse narode brez hlapčevstva in poniževanja: enak z enakim … Zato še enkrat: Ljubite Prešerna!« (Oton Župančič)

»Govorica, v kateri so se dotlej sporazumevali samo tisti, ki so služabniškega stanu, je v Prešernovem stihu postala sredstvo za izražanje najnaprednejših misli dobe, v kateri so se prebujali evropski narodi ter trgali okove fevdalizma.« (Boris Ziherl)

Prešeren. »Jaz ne grem nikdar iz domovine, da ne bi vzel vsaj Prešerna s seboj, in vam, mladi prijatelji, morem samo svetovati: omislite si njegovo knjigo, poglabljajte se vanjo, in potem mi ni treba več reči, da se nikdar ne ločite od nje. Zakaj čim bolj se boste poglabljali v Prešernov svet, tem več lepote vam bo žarelo iz njega, tem več aktivnosti vas bo vabilo vedno in vedno k njemu. In ljubili boste Prešerna, kakor je vreden ta edinstveni duh. / Prešerna ljubiti pa se pravi, ljubiti lepoto in resnico in pravico; ljubiti slovenstvo brez šovinizma in ljubiti človeštvo in vse narode brez hlapčevstva in poniževanja: enak z enakim. Prešeren s svojo visoko knjigo, ki govori o človekoljubju, o bratstvu vseh narodov, nam je pridobil pravico, stati v krogu kulturnega človeštva kot majhen, a ne brezpomemben člen. Pomnite to vi, ki vas je usoda postavila na periferijo slovenstva. / Ljubiti Prešerna se pravi, ljubiti svobodo misli in besede, svetovnega nazora in vere. Kdor se drži Prešerna, se drži prave mere in jasne harmonije, odmeta vnanji nakit, zavrača frazo in mu je samo do jedra. / Spoštovati Prešerna-pesnika in Prešerna-človeka, se pravi spoštovati človeško bedo in spoznati pomen in potrebo trpljenja za idejo. Prav pojmiti Prešerna, se pravi pojmiti sebe in vzeti svojo usodo nase, pa naj bo še tako bridka, jo preizkusiti do zadnjega grenca in jo premagovati v pokorni službi vseobčega življenja. Umetnik ne more biti vsak, človek pa, ki po svoje verno in vdano služi narodu in človeštvu, je lahko vsak najmanjši izmed nas. / Zato še enkrat: Ljubite Prešerna!«

Z gornjimi besedami je pred 140 leti rojeni pesnik Oton Župančič (1878–1949) sklenil Besedo o Prešernu mariborski mladini, govor na mladinski Prešernovi akademiji v Narodnem gledališču Maribor, 7. marca 1926. Dvajset let pozneje je ob ponatisu govora v brošuri Prešernov dan, naš kulturni praznik (Ljubljana 1946) pripisal, da nima »kaj dostaviti«. Čeprav so medtem vse človeške vrednote »prišle na rešeto, in dosti plev je odnesel vihar razburkane dobe. Prešeren in njegovo delo pa žari čedalje svetleje in bo tudi za naprej slovenskim dušam zanesljiv vodnik na poti v bodočnost.« Župančiča navajam iz dveh razlogov. Najprej namesto razlage, zakaj je prav Prešernov dan slovenski kulturni praznik, ne nazadnje pa tudi zato, ker je njegove besede v uvodu k svoji knjigi o pesniku (France Prešeren, 1977) uporabil pisatelj in gorenjski rojak Niko Košir (1919–2000). »Mnogo tehtnega in preudarnega je bilo že in bo še zapisano o pomenu Prešernovega pesniškega dela, a težko, da je kdo tako preprosto, jasno in neposredno, hkrati pa s takšnim spoštovanjem spregovoril o tem kot prav Oton Župančič, pesnik, ki se je po žlahtnosti, lepoti in zvočnosti pesniške besede najbolj približal slavljenemu mojstru in vzorniku …«

Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, praznujemo 8. februarja. Vsako leto, že od 1. februarja 1945, ko je obletnico pesnikove smrti za praznik razglasilo predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS). Zakon o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji, ki ga je leta 1991 sprejela Skupščina RS, vrh tega določa, da je Prešernov dan tudi dela prost dan; od takrat je med našim ljudstvom še bolj cenjen. Najbolj pogosti načini, s katerimi smo ta praznik dejavno zaznamovali, so proslave in prireditve v kulturnih in drugih ustanovah, zlasti v šolah, objave v časopisju, posebne oddaje na radiu in televiziji … Glavni dogodek pa je vsako leto republiška (od 1991 državna) proslava, na kateri od 1947 podeljujejo Prešernove nagrade za dosežke v umetniškem (sprva tudi znanstvenem) ustvarjanju.

Prešernove nagrade za Gorenjce

Prešernova nagrada je »slovensko državno priznanje za najbolj kakovostna umetniška dela«. Podeljevati so jo začeli po sklepu ministrstva za prosveto Narodne vlade Slovenije z dne 13. 2. 1946, prvič so jo podelili 8. februarja 1947. Do leta 1956 je bila to tudi nagrada za znanstvene dosežke; v letih 1956–1961 so od slednjih upoštevali samo še dela s področja humanističnih znanosti, od 1961, ko so »veliki« Prešernovi (PN) dodali še nagrade Prešernovega sklada (NPS), se nagrade, imenovane po pesniku, podeljujejo le še za umetniške stvaritve. Postopki izbire nagrajencev in podeljevanja nagrad nas tu ne zanimajo, ogledamo si le najvidnejše med nagradami, ki so jih prejeli gorenjski rojaki, oziroma nagrade za dela, ki se tako ali drugače tičejo Gorenjske.

Tu se omejimo le na PN po posameznih področjih umetniške ustvarjalnosti. Med znanstveniki je na prvem mestu Igor Tavčar (1899–1965), sin pisatelja Ivana, ki je 1949 dobil PN za izvirni učbenik interne medicine. Železnikar Jakob Šolar (1896–1968) je pripadal skupini petih znanstvenikov, ki je bila nagrajena istega leta za znanstveno delo pri Slovenskem pravopisu. Boris Ziherl (1910–1976), v Trstu rojeni publicist škofjeloškega rodu, je 1950 dobil PN za razpravo o Francetu Prešernu in še eno 1958. Radovljičan Ciril Rekar (1901–1989) jo je dobil za delo na področju metalurgije. Blejčan Josip Plemelj (1873–1967), v svojem času prvak med slovenskimi matematiki, je bil nagrajen 1954. Kranjčan Fran Novak (1908–1999), ginekolog, je bil nagrajen 1955 za novo različico Wertheimove operacije raka na materničnem vratu. Železnikar France Koblar (1889–1975), nagrajen dvakrat, 1951 in 1969, za literarno-zgodovinski opus …

Med likovniki so si PN prislužili: slikar Gabrijel Stupica (1913–1990), Dražgošan, jo je dobil trikrat, leta 1948, 1957, 1981; slikar France Mihelič (1907–1998), Virmašan, prav tako trikrat, 1949, 1955, 1965; kipar Ivan Zajec (1869–1952), po očetu Sovodenjčan, avtor Prešernovega spomenika na Tromostovju v Ljubljani, 1950; umetnostni zgodovinar France Stele (1886–1972), Tunjičan, 1966; arhitekt Ivan Vurnik (1884–1971), Radovljičan, 1966; slikar Maksim Sedej (1909–1974), Dobračevec (Žiri), 1967; slikar Miha Maleš (1903–1987), Kamničan, 1977; slikar Ive Šubic (1922–1989), Hotoveljčan, 1979.

Glasbeniki: dirigent Samo Hubad (1917), po očetovem rodu iz Povodja pri Skaručni, nagrajen 1948; operna pevka Valerija Heybal (1918–1994), Kamničanka, 1949; skladatelj Uroš Krek (1922), nagrajen trikrat, 1948, 1953 in 1992; pianist Anton Trost (1889–1973), Vodičan, 1949; operni pevec Friderik Lupša (1908–1986), Retenjčan, 1951; skladatelj in glasbeni pedagog Pavel Šivic (1908–1995), Radovljičan, 1975

Književniki: Vladimir Pavšič alias Matej Bor (1913–1993), Grgarec, ki je živel največ v Radovljici, nagrajen dvakrat, 1947 in 1952; pisatelj Fran Sal. Finžgar (1871–1962), Brezničan, 1951; pisatelj Fran Albreht (1889–1963), Kamničan, 1960; pisatelj Pavle Zidar (1932–1992), Jeseničan, 1987; pisatelj in dramatik Rudi Šeligo (1935–2004), Kranjčan, 1989; pisatelj Vladimir Kavčič (1932–2014), Pogarec iz Poljanske doline, 2014

Gledališčniki: dramatik in režiser Dušan Jovanović (1939), Ljubljančan, živel tudi na Bohinjski Beli, nagrajen 1990; igralka Milena Zupančič (1946), doma na Bohinjski Beli, 1993. In med filmarji: režiser France Štiglic (1919–1993), Kranjčan, 1962

S Prešernovo nagrado nagrajeni prišleki

Nadaljujemo z listanjem po seznamu umetniških in drugih ustvarjalcev, ki so dobili nacionalno Prešernovo nagrado (PN) za dela, ustvarjena na Gorenjskem. Ti avtorji sami niso Gorenjci, v naše kraje jih je zanesla njihova življenjska oziroma ustvarjalna pot. V Galeriji teh Snovanj si ogledamo s PN nagrajena dela, ki so jih tu ustvarili slovenski arhitekti. Na Gorenjskem je tudi nekaj vrhunskih stvaritev, katerih avtor je arhitekt in slikar Boris Kobe (1905–1981), Ljubljančan, nagrajen 1977. Njegov je spomenik internirancem v Podljubelju (1954), spomenik v Dražgošah, ilustracije za Tavčarjevo Visoško kroniko …

Zdaj poglejmo še druga. Dokler so PN dobivali še znanstveniki, so jo nekateri tudi za svoja gorenjska dela. Inženir Janko Sketelj (rojen 1909 v Trstu), denimo, strokovnjak za sanitarno hidrotehniko, je bil nagrajen leta 1950 »za organizacijo in delo Instituta za zdravstveno hidrotehniko, zlasti v kemičnem in hidrobiološkem laboratoriju tega instituta«. Prav on je bil prvi med raziskovalci, ki so z meritvami ugotavljali in spremljali onesnaženost Blejskega jezera. Leta 1951 pa je akademik Anton Melik (1890–1966), geograf, rojen v Črni vasi na Ljubljanskem barju, dobil PN za delo Planine v Julijskih Alpah.

Zanimivo je prebrati, za kaj je bil 1952 nagrajen Srečko Tič (1914–2004): »za režisersko delo s kolektivom industrijske šole na Jesenicah«! Z dijaki iz železarske šole, amaterji Mestnega gledališča Jesenice in dijaki Gimnazije Jesenice so med drugim uprizorili Linhartovega Matička. Kdo je bil ta ustvarjalni mož? Rodil se je na otoku Veli Iž pri Zadru, kjer je bil oče žandar. Postal je učitelj in v tistem obdobju služboval na Jesenicah (1941–1954), po PN je postal poklicni gledališčnik, režiser in scenograf, v Ljubljani in Kopru. Tudi na Jesenice se je vrnil in bil v letih 1968–1971 ravnatelj Gledališča Toneta Čufarja.

Kulturno podobo Kranja je s svojim bivanjem v njem obogatil pisatelj Rudi Šeligo (1935–2004). Rodil se je na Sušaku pri Reki, v Kranj je prišel kot predavatelj statistike na šoli, ki se zdaj imenuje Fakulteta za organizacijske vede. PN je dobil 1989, »za dramska in prozna dela«.

Zanimivo (le naključno?) se mi zdi dejstvo, da so štirje novejši dobitniki nacionalne PN stalno ali občasno prebivali v bližini Prešernovega rojstnega kraja. V Breznici je imel svojo hišo slikar Janez Bernik (1933–2016), po rodu Ljubljančan. Nagrajen je bil 1981, »za likovne stvaritve v zadnjih letih«. Dramatik in režiser Dušan Jovanović se je rodil 1939 v Beogradu, PN je dobil 1990, »za dramski in režijski opus v zadnjih letih«. Pot življenja ga je navezala na Gorenjsko, kjer je našel svoj drugi dom na Bohinjski Beli. To se seveda ne bi zgodilo, če tu ne bi živela igralka Milena Zupančič (1946), domačinka, sicer tudi sama Prešernova nagrajenka 1993, »za vloge, odigrane v slovenskih gledališčih in filmih«. Kdo si jih ne bi zapomnil! V Zabreznici si je svoj drugi dom ustvaril še en vrhunski ustvarjalec, slikar Andrej Jemec (1934). Tudi on je po rodu Ljubljančan, PN pa je dobil 1994, »za dosedanji opus«. – Tile kraji pod Stolom morajo res imeti posebno močni genius loci! Če ne bi bilo dobrega duha teh krajev, iz njih in v njih ne bi bilo toliko vrhunskih ustvarjalcev.

Prešernovi nagrajenci o Prešernu

»Izza kapelice je tedaj planil mladenič in se ustavil ob Prešernovem grobu. Za trenutek je strmel v napis, nato je padel na kolena. Veter mu je kuštral lase. 'Odpusti!' je rekel. Nato je vstal in poljubil kamen na grobu. Solze so se mu udrle po licih, a obraz se mu je smehljal. 'Maščeval te bom. Ti si bil premehak. Jaz hočem biti trši. Do smrti ti ostanem zvest!' / Šepetal je zavzeto in jasno, kakor bi stal pred živim, ljubljenim človekom. Lastne besede so mu bile v očito tolažbo, kajti naenkrat so se mu smejale oči, rosne od solz. Sebi se je smejal in svoji obljubi. Vedno mu je mrzelo razkrivanje misli in čustev. Iz trdega ljudstva je bil in nikdar mu ne bi bil rad nezvest. Njegovo srce pa je bilo veselo. Doma in v šoli je bil obdan od tovarišev, ki so šli za njegovo šalo in pesmijo, kakor ovce za vodnikom. Toda tu na Prešernovem grobu ni mogel krotiti kipeče duše. Čakal je, da so se vsi razgubili. Hotel je biti sam z njim. Saj se ga je komaj spominjal živega. Nekoč v prvi šoli mu je pokazal starejši sošolec Drmalov Janez debelega, gosposko oblečenega človeka s trudnim, velikim obličjem, obdanim od dolgih, osivelih las. Upognjen je hitel po ulici in se ni menil za nikogar. 'Ali si ga videl?' ga je vprašal Janez. 'To je on.' 'Kdo?' je zastrmel v vznemirjeni tovarišev obraz. 'Dohtar Prešeren,' je odgovoril Janez. 'To je pravičen in svet človek, zato ga sovražijo birokratje in tercijalke.' / Takrat je že prebral Čbelico in Novice. Bil je ranjen od telesnega prebujanja in prvih plahih poizkusov – zapeti svojo pesem. Toda prav Prešernove pesmi iz Čbelice so ga tiščale k tlom. Če je mogoče tako doživljati in peti, kaj hoče on s svojim nebogljenim jecljanjem? Na prijateljeve besede je hotel steči za Prešernom, da bi videl, kakšen mora biti človek, da sta mu tako pokorna čustvo in beseda. Toda pesnika že ni bilo in zbegan se je poslovil od tovariša z motno podobo človeka, ki se mu je zdel tuj in velik gost v vsakdanjem ljubljanskem okolju.«

Kaj mislite, kdo naj bi bil ta nadobudni mladenič ob Prešernovem grobu? Fran Levstik, a ne toliko v dejanskosti kot v domišljiji profesorja Antona Slodnjaka, ki je leta 1946 izdal roman Pogine naj – pes in zanj 1948 dobil Prešernovo nagrado (PN). Anton Slodnjak (1899–1983), ki je bil doma iz Slovenskih Goric, je bil tudi sicer velik prešernoslovec. Ko mu je bilo naročeno, naj napiše geslo o Prešernu za Slovenski biografski leksikon, je iz tega nastala cela študija (France Prešeren, 1952). Monografija Prešernovo življenje je izšla 1964, že 1938 (in pozneje še večkrat) pa znameniti roman o Prešernu z naslovom Neiztrohnjeno srce. Slodnjakovo pisanje o Prešernu zmore velik razpon, od eksaktne literarne zgodovine do romansirane biografije.

»Sto let je minilo, odkar je umrl človek, ki tvori s svojim delom zgodovinski mejnik v razvoju slovenskega ljudstva iz ljudstva neomikanih tlačanov v narod, sposoben kulturnega tekmovanja z vsemi ostalimi narodi Evrope. Govorica, v kateri so se dotlej sporazumevali samo 'tisti, ki so služabniškega stanu', je v Prešernovem stihu postala sredstvo za izražanje najnaprednejših misli dobe, v kateri so se prebujali evropski narodi ter trgali okove fevdalizma. Iz orodja za idejno utrjevanje hlapčevskega položaja slovenskih ljudi, kar je slovenska govorica bila v rokah metternichovskih narobe-prosvetljencev, se je slovenski jezik v Prešernovem stihu izpremenil v orodje nacionalnega osveščenja slovenskih ljudi, dviganja njihove plebejske zavesti, njihovega prepajanja z idejami antifevdalnega humanizma in revolucionarnega demokratizma. Žerjavica, ki sta jo Linhart in Vodnik za slovensko zemljo otela francoskemu žarišču tedanje revolucionarne misli, se je v Prešernovem stihu razgorela v plamen. Temu plamenu je dajala žar do tistih dob najvišja skladnost med pesnikovo idejo in med objektivnimi razvojnimi težnjami, med pesnikovim hotenjem ter temeljnimi interesi slovenske zemlje in ljudstva.« – Ta odstavek pa je pa iz razprave France Prešeren – pesnik in mislec. Napisal jo je Boris Ziherl, izšla je 1949, 1950 pa je avtor zanjo dobil PN. Slodnjaka in Ziherla navajamo kot primera povsem različnega pristopa k pisanju o Prešernu v besedilih, za kateri sta avtorja dobila PN.

Oddajte svoj komentar

Kranj 3°

oblačno
vlažnost: 67 %
veter: JV, hitrost: 29 km/h

0/2

četrtek

-2/2

petek

0/3

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

 

 

 

 

PRIREDITVE / Mojstrana, 21. februar 2018

Počitniške aktivnosti

PRIREDITVE / Stara Fužina, Bled, 21. februar 2018

Počitniške delavnice

PRIREDITVE / Škofja Loka, 21. februar 2018

Pogovorni večer s Stanetom Krajncem

PRIREDITVE / Gorenjska, 21. februar 2018

Za otroke

PRIREDITVE / Gorenjska, 21. februar 2018

Medgeneracijske dejavnosti

PREDAVANJA / Tržič, 21. februar 2018

Od Lizbone do Santiaga

RAZSTAVE / Kranj, 21. februar 2018

Razstava Miha Perčiča na Pungertu

PRIREDITVE / Mojstrana, 22. februar 2018

Počitniške aktivnosti

 

 
 

 

 
 
 

Umrli, ker so imeli radi domovino / 16:09, 20. februar

Spodobi se in pravično je, da se zločinov in žrtev spominjamo in ne dopustimo ponovitve zločinov.
Spodobi se in pravično pa je tudi, da s...

Jazbec odhaja v Bruselj / 08:58, 19. februar

IN GUVERNER SMUKNE V JAZBINO – po ropu stoletja v Sloveniji umik na zasluženo sinekuro k nadoblastem, kjer bi skrbel za »reševanje bank, s k...

Slovenija v vojni 1941–1945 / 13:34, 17. februar

Smrt fašizmu in njihovim domačim pomagačem ! ! !

Ob obletnici prvega pristopa na Triglav / 16:42, 13. februar

Lep pozdrav pogovornemu omizju. Triglav je simbol slovenstva, ki ga je vizionarsko izpovedal Semrajc, uglasbil pa Fleischman. Bodimo ponosni...

Eden najvišjih proračunov / 01:04, 2. februar

ČUDOVITO! Mi bo lahko župan Čebulj izplačal denarni dolg ki mi ga je dolžan za pol leta po pogodbi iz koncesije, saj sem še vedno uradno po...

Spor z očetom končal z nožem / 19:18, 31. januar

Ko tole berem se se spomnil na zapis v komentarju na zapis v zadevi:
https://www.google.si/url?sa=t&source=web&rct=j&url=https://www.24sa...

Glasove jemlje levim in desnim / 12:17, 27. januar

A to bo gospod Marijan Šarec kandidiral v vseh 88 volilnih enotah? So že spremenili zakonodajo ali vas to še čaka?
Ah, to naivno ljudstv...