Vsak kostum ima v hiši svoj poseben prostor

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / ponedeljek, 19. februar 2018 / 11:59  

Pust se je poslovil. A poleg kopice otroških smo na pustni torek srečali tudi nekaj odraslih pustnih maškar. Sem ter tja nam je ušel glasen vzdih občudovanja. Nekateri so se res prepustili domišljiji, bili več kot izvirni. Mankica Kranjec vsako leto svoj kostum sešije sama in ob pogledu na njene pustne kreacije ljudje težko ostanejo ravnodušni.

Dvaintridesetletna Mankica je rojena Ljubljančanka, a tudi Gorenjci smo zanjo že slišali. Fotografinja, svetovna popotnica in novinarka. Ljubiteljica umetnosti, filma, gledališča in vsega lepega.

Njen ded je bil pisatelj Miško Kranjec, tako da se rada pošali, da je verjetno kak umetniški gen preskočil tudi nanjo. Nič nenavadnega torej, da jo umetnost in kultura tako močno zanimata.

Zase rada reče, da je njen dom ves svet, saj veliko potuje. »Pogosto delam v tujini, imam fanta v Belgiji, moji prijatelji pa so razseljeni vse od Azije do Amerike. Pa vendar se vedno rada vračam v domovino, kjer je doma moja družina in kjer je ostalo nekaj tistih mojih najboljših prijateljev.«

Tudi letos je Mankica poskrbela, da je njen pustni kostum pritegnil pozornost.

»Že od malega sem rada ustvarjala. Vedno se mi je zdelo imenitno, da lahko nekaj ustvarim s svojimi rokami. Šivanje kostumov me spremlja že od otroštva in je pravzaprav postalo krasna družinska tradicija, ki jo ohranjam še danes. Ko sem bila majhna deklica, sva z mami vedno pripravili kostum in ustvarili pustno masko, ki je bila nekaj posebnega. Uh, pa koliko nagrad sem takrat dobila na otroških pustnih tekmovanjih ... Leta so tekla, jaz pa vsako leto še vedno z veseljem čakam pustni čas, ko lahko vso svojo ustvarjalnost izrazim na ta prav poseben način.«

Ideje za svoje kostume dobi vsepovsod. »Navdihujejo me umetnost, narava, gledališka kostumografija, filmi in fotografije ...« Tudi magičnost cirkusa jo vsakič znova očara. Njene maske so karnevalske in razkošne. Kljub temu da ji je pri kostumih blizu ljubkost, je perfekcionistka. »Vsaka podrobnost je natančno izdelana in dovršena. A moje vodilo je vedno, da se moram v kostumu počutiti dobro in da se imam fino. Tisti en dan v letu, ko se prelevim v nekaj drugega, se mi zdi, kot da nekako zaplavam v sanje.« Vso pustno podobo nadgradi tudi ličenje, za kar ravno tako poskrbi sama.

Čeprav jo različne reči navdihujejo ves čas, o pustu navadno začne razmišljati v januarju. Takrat se aktivno loti tudi raziskovanja pustne maske, ki si jo je zamislila. »Običajno veliko preberem o pomenu lika, ki ga želim upodobiti; na spletu in v knjigah iščem ideje in možnosti realizacije. Kostume ustvarjam sama, tu in tam mi na pomoč priskoči mami, ki ima neverjeten smisel za barve in s katero se rada posvetujem. Njeni komentarji mi veliko pomenijo, saj s svojimi idejami mojemu konceptu da piko na i.« Namreč, Mankica in njena mami Viktorija imata že dolgoletno skupno prakso ustvarjanja tudi zanimivih ročnih izdelkov. Ko je pust mimo, Mankica kostum pospravi. »Pri očetu v hiši imam poseben prostor, ki je namenjen prav vsem mojim kostumom. Vse je urejeno in pospravljeno v škatlah.«

Opaža, da zadnja leta idejo za svoj pustni videz vedno najde v živalskem svetu. Letos je bila pav. »Lani sem bila samorog, predlani polžek, toda v preteklosti sem si ustvarila prekrasen kostum za botro jesen, se oblekla v morje, si nadela cvetlice in se prelevila cvetlični vrt, postala čarobna dobra vila pa tudi ptičje strašilo sem bila nekoč in marsikaj podobnega bi se še našlo. Ideja za letošnji kostum pa je prišla iz kosa blaga, ki sem ga naključno našla v Belgiji. Ker pav velja za enega najlepših ptičev, že od nekdaj navdihuje ljudi. S svojimi sijajnimi prelivajočimi se barvami, košatim repom, gracioznostjo, lepoto in simboliko, ki jo nosi že od antike, je povsem navdušil tudi mene.«