Smučanje

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Prosti čas / torek, 20. februar 2018 / 11:51  

Devet let zaporedoma smučamo na istem smučišču v Avstriji. Vse je znano, ko vstopimo v hišico, otroci rečejo: ljubo doma, kdor ga ima. Ko bodo veliki, pravijo, bodo živeli v takšni leseni hiški. Isti ljudje na blagajni, na žičnicah. Vsako leto vprašamo, ali bodo menije in cenike pripravili tudi v slovenščini, pa odgovorijo, naslednje leto. Najljubši del smuke je takoj zjutraj. Čez noč je padlo pet centimetrov pršiča. Čakamo v vrsti, da žičnice začnejo obratovati, potem pa planemo po tem pršiču. Vsak dela svojo »špuro« in dela osmice. Kar vriskam, tako je fino. Po eni uri in pol sem že utrujena in grem v kočo. Danes smučamo hitreje, karving tehnika je bolj naporna. Smučarski učitelji pravijo, da so včasih bolj »abručali«. Pristavim za kosilo in skuham kavo. Z Rokom peljem na sprehod psa in se ustavim v restavraciji, kjer imajo velikega psa. Ta prava maskota kraja. Natakar me vpraša: »Jel si sama sa njim, dole u kočama? (Si sama z njim, spodaj v hišicah?)« Rok me vpraša, kaj je s tem mislil.

V Avstriji in v Nemčiji se v trgovinah in gostilnah z lahkoto sporazumevaš v jeziku južnih sosedov. Svet je ena sama globalna vas. Lastnik je naselje počitniških hišic razširil. Sedaj šteje 19 hišic za sedem oseb in dve hiši za 14 oseb. Najpogostejši gostje v hišicah so še vedno Slovenci, Nemci, Nizozemci, Madžari in tudi Avstrijci. Ko pristavim za kosilo, grem zopet smučat za kakšno urico, in ko se vrnem nazaj, diši po pečenem krompirčku in pečenki ter po svežem kruhu. Nekateri otroci gredo po kosilu še enkrat smučat, drugi berejo ali delajo kaj za šolo. Tudi tekaške smuči imam s seboj in poskusiti je treba tudi to. Zvečer si že vnaprej zagotovijo mesto pri monopoliju, katancih ali kartah in tako se večeri prelevijo v noči in začne se jutro naslednjega dne. Če si na smučišču cel teden, je prav vseeno, kakšno je vreme, da le ni dežja, vse ostalo je sprejemljivo. Še nikoli se ni zgodilo, da zaradi vremena ne bi smučali. Če ne po celotnem smučišču, vsaj v delu, ki je bolj med smrekami in je manj vetrovno. Na grebenu pogorja, kjer je smučišče, so letos namestili 13 vetrnic za pridobivanje električne energije. Tudi poletna sezona je bogata. Tod mimo gre Jakobova pešpot, polno je kolesarjev, ki prihajajo iz koroške in štajerske smeri. Ljudje planinarijo, nabirajo gobe in borovnice. Po gozdu je polno tabel, ki opozarjajo sprehajalce, da so na območju zasebne lastnine. Da se sicer lahko sprehajajo, naj upoštevajo pravila gibanja, psi morajo biti na vrvicah in naj ne povzročajo hrupa. Dovoljeno je nabirati gozdne sadeže in plodove, vendar največ dva kilograma na osebo na dan.

Če mi znate svetovati smučišče v Sloveniji, ki bi bilo podobno smučišču na Soriški planini, Staremu vrhu ali Krvavcu, kamor bi se lahko pripeljal z avtom in bi bival v samostojnih hišicah na smučišču in bi imele hišice vso komoditeto, tudi savno, in kjer bi sedemčlanska družina za sedem dni smučanja plačala za smučarske vozovnice 550 evrov, bi vam bila zelo hvaležna. Tedaj bi z veseljem podpirala slovensko gospodarstvo.