Preveč je individualizma

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / nedelja, 29. april 2018 / 21:14  

Pred mednarodnim praznikom dela smo se o sedanjem položaju delavcev in boju za njihove pravice pogovarjali s predsednico Sveta gorenjskih sindikatov Nežko Bozovičar.

Kakšen pomen ima danes prvi maj, je boj za delavske pravice še aktualen?

»Prvi maj je še vedno zelo pomemben praznik; delavske pravice niso samoumevne, stalno je treba opozarjati na njihov pomen in bdeti nad spoštovanjem delovnopravne zakonodaje. Če samo za trenutek pozabimo na katero od podjetij, se takoj pokažejo kršitve. Čeprav praznik dela mogoče danes praznujemo na drugačen način kot v preteklosti – veliko ljudi se odpravi na morje, v hribe in podobno in je tako prvotni pomen praznika malce zabrisan – pa ne smemo pozabiti, da se je treba ves čas boriti za prave vrednote dela, ustrezno plačilo za delo, ustrezni delovni čas ...«

Je v današnjih razmerah delo še vrednota?

»Delo bo vedno vrednota, človek mora delati, da se čuti vrednega, pa naj bo to delo kakršnokoli že. Delo je vse, kar nas veseli, izpolnjuje. Problem pa se pojavlja pri plačilu za delo – ali je to plačilo ustrezno, ali skozi to lahko delo še vedno vidimo kot nekaj vrednega.«

Je minimalna plača v sedanji višini po vašem primerno plačilo za osemurni delavnik?

»Po mojem mnenju bi morali minimalno plačo usklajevati glede na osnovne življenjske potrebe posameznika in njegove družine, se pravi s stroški, ki jih posamezna družina ima, da lahko normalno živi. Res je sicer, da je prag revščine ta čas postavljen pod minimalno plačo, a minimalna plača ne more zagotavljati pokrivanja vseh naših življenjskih potreb, ki vključujejo tudi dopust, zabavo, kulturo ... Problem pa ni samo minimalna plača, ampak tudi zelo nizke osnovne plače po kolektivnih pogodbah dejavnosti, na katere se potem izplačujejo dodatki in morebitno doplačilo do minimalne plače. Menim, da bi bil sistem veliko pravičnejši, če bi bila najnižja osnovna plača enaka minimalni plači. Potem bi bili res vsi delavci pravično plačani tudi za pogoje dela, za neugoden delovni čas, za delovno dobo ... Tako pa delavci z nizkimi osnovnimi plačami teh dodatkov sploh ne dobijo izplačanih.«

Nekateri ob tem opozarjajo tudi na premajhno razmerje med minimalno plačo in socialno pomočjo ...

»Tudi sama vidim to majhno razliko kot velik problem, a ne v smislu, da bi bila socialna pomoč previsoko postavljena, ampak da je minimalna plača prenizka. Tudi ljudje, ki iz kateregakoli razloga ne morejo delati, morajo preživeti, in mi kot socialna družba jim to moramo omogočati. Je pa res, da bi morala biti razlika med minimalno plačo in socialno pomočjo bistveno višja, ker sicer s to minimalno razliko destimuliramo ljudi, da bi bili pripravljeni delati.«

Kakšen je ta čas položaj delavcev na Gorenjskem v primerjavi z drugimi regijami, kako je poskrbljeno za njihove pravice?

»Gorenjska regija sodi med bolje stoječe slovenske regije, kar zadeva gospodarske priložnosti, in ima najnižjo brezposelnost v Sloveniji. Delodajalci imajo celo težave pri iskanju delavcev, zato prihaja do uvažanja delovne sile iz tujine.«

Kaj je po vašem glavni razlog za to?

»Problem so nizke plače. Običajno ne najdejo delavcev v dejavnostih, kjer se zahteva štiriizmensko delo, delo ponoči, za praznike in ob koncu tedna, urna podstavka pa je bistveno pod minimalno plačo. Za tako plačilo v tako zahtevnih pogojih dela ljudje niso pripravljeni delati. Verjamem, da bi v primeru, da bi delodajalci povišali osnovne plače za ta delovna mesta, zagotovo našli delavce tudi pri nas.«

Najslabše se verjetno godi prekarnim in agencijskim delavcem. Do teh ljudi sindikati sploh sežete?

»V naših sindikatih je vključen tudi določen delež prekarnih delavcev; sami sicer spodbujamo zaposlovanje v podjetjih, kjer delajo, in smo pri tem kar uspešni, zato prekarnih delavcev v podjetjih, kjer so organizirani naši sindikati, ni veliko, razen kjer se pojavlja problem, da ne najdejo slovenskih delavcev. Tam si pomagajo z delavci prek agencij, je pa tudi tem delavcem v interesu, da se zaposlijo neposredno pri delodajalcu.«

Katere so glavne težave, s katerimi se soočajo ti delavci?

»V podjetjih s prekarnimi delavci prihaja do več kršitev delovnopravne zakonodaje, predvsem zaradi preobremenjenosti. Gre večinoma za delavce iz tujine, ki imajo sicer interes delati cele dneve, ker si na ta način povišajo plačo, a zato prihaja do kršitev zakonodaje, ker občutno preveč delajo. Ti prekarni delavci večinoma zasedajo delovna mesta, ki so manj ugodna, bodisi zdravju škodljiva bodisi fizično bolj naporna in so že s tega vidika v slabšem položaju.«

Kakšna je ta čas vloga sindikatov, so res brezzobi tiger, kot menijo nekateri?

»Mislim, da so sindikati nujni in potrebni. Tisti delavci, ki niso včlanjeni v sindikat, se ne zavedajo dejstva, da se za vse kolektivne pogodbe in pravice, ki izhajajo iz teh pogodb, dogovorijo sindikati. Če sindikatov ne bi bilo, bi za delavce veljal samo zakon o delovnih razmerjih, ki pa postavlja bistveno nižja izhodišča kot kolektivne pogodbe.«

Kljub temu se v sindikatih soočajo z osipom članstva. Kako je s tem pri vas?

»Pri nas opažamo, da starejši člani odhajajo v pokoj, mladi pa ne razumejo pomena sindikata in se jim zato ne zdi pomemben. Če niso zadovoljni s svojim položajem, takoj zamenjajo službo. Pri njih niti ne gre za to, da bi jim bile kršene kakšne pravice, dovolj je že, da jim kaj ni všeč. Starejši so pripravljeni bistveno več potrpeti in se prilagoditi zahtevam delodajalcev. Enostavno ne vidijo vseh opcij, ki jih imajo v življenju – menijo, da drugje ne bi več našli zaposlitve, kar pa ni res. Smo le premalo pogumni, da naredimo korak naprej, če menimo, da si zaslužimo kaj boljšega.«

Nekateri opozarjajo, da so že izborjene delavske pravice znova pod vprašajem. Kaj menite o tem?

»Zagotovo, stalno prihaja do sprememb kolektivnih pogodb in pritiskov s strani delodajalcev po zniževanju pravic zaposlenih, ne glede na gospodarsko rast, tako da smo sindikati stalno podvrženi temu, da se borimo za že izborjene pravice. Lahko pa rečem, da na Gorenjskem idej po zniževanju pravic ta čas ni veliko.«

Ali si danes delavci sploh upajo izraziti nezadovoljstvo z delodajalci?

»Mislim, da ne prav v veliki meri, raje se prilagodijo okoliščinam. Res mora priti do hujših kršitev ali resnih nesoglasij z vodstvom, da se izpostavijo.«

Po drugi strani primer Alpine dokazuje, da delavci lahko uspešno nastopijo proti vodstvu, če so enotni ...

»Tega se zaposleni premalo zavedajo; zelo veliko je individualizma, delavci se premalo zavedajo, da so v bistveni premoči nad delodajalcem, če nastopajo enotno.«

Katere so najpogostejše kršitve, s katerimi se pri delodajalcih soočajo zaposleni?

»Ta čas je največ problemov z delovnim časom, prerazporeditvijo delovnega časa, neplačevanjem nadurnega dela, kršitev v zvezi s plačilom pa niti ne zaznavamo oziroma so redke. Zdaj več energije usmerjamo v dogovarjanje za višje plače kot kršitve; več energije je potrebno, da bi dosegli kakšen odstotek povišanja plač po podjetjih. Delodajalci so sicer pripravljeni nagrajevati individualno, mi pa generalno želimo doseči, da se plače usklajujejo, in sicer najmanj z rastjo življenjskih stroškov, da delavci ohranjajo vsaj realno vrednost plač.«

Ali se delavci dovolj zavedajo svojih pravic? Zaradi česa se najpogosteje obračajo na vaš sindikat?

»Delavci se zavedajo pravic, ustavi pa se pri uveljavljanju teh pravic. Še vedno se dojemajo kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju; vprašajo sicer za nasvet, posredovanja pa ne želijo, ker se ne želijo izpostaviti.«

V javnosti se že nekaj časa ustvarja konflikt med javnim in zasebnim sektorjem. Cilj je najbrž tudi še dodatno oslabiti moč sindikatov?

»Počasi se bodo morali tudi zaposleni v gospodarstvu začeti zavedati, da bodo morali tudi sami kaj narediti za izboljšanje svojega položaja. Tako kot v javnem sektorju se tudi v gospodarstvu že kažejo zahteve po stavki, sploh v dejavnostih, v katerih večina ljudi prejema minimalno plačo. Izpostavila bi dejavnost trgovine, kjer sta problem tako delovni čas kot nizke plače. Pri dogovarjanju o povišanju plač se zelo počasi premikamo, zato delavci že izražajo želje po stavki.«

Že veste, kaj boste povedali na letošnji prvomajski prireditvi na Sv. Joštu?

»Svet gorenjskih sindikatov pripravlja že 44. tradicionalno prvomajsko srečanje na Sv. Joštu. S tem praznovanjem želimo pri ljudeh ozavestiti pomen delavskih pravic in vlogo sindikatov in vedno z nekim pozitivnim nagovorom spodbuditi zaposlene in jim dati voljo za vnaprej. Opozarjamo tudi na številne napake politike, predvsem premajhno razumevanje slovenskega delavca. Obenem pa se je treba zavedati, da vsak lahko sam največ naredi zase in za zadovoljstvo z delom, ki ga opravlja.«