Ignacij Borštnik, umetnik trenutka

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / nedelja, 6. maj 2018 / 10:05  

Letos se spominjamo 160. obletnice rojstva našega prvega šolanega gledališkega igralca Ignacija Borštnika, ki se je v svojem pestrem odrskem življenju podpisal pod več kot štiristo vlog in režij, večine pa jih ni ustvaril doma, temveč v zagrebškem gledališču.

Ignacij Borštnik se je rodil 1. julija 1858 v Cerkljah na Gorenjskem. Njegova rojstna hiša še danes stoji v središču vasi, na ulici, ki so jo Cerkljani nedavno poimenovali po svojem velikem rojaku. Predvsem po zaslugi skrbnika Danijela Novaka je hiša odprta tudi za javnost, med sprehodom po njej pa se lahko obiskovalci pobliže spoznajo s slovenskim igralcem, čigar delo in življenje je dandanes malo znano.

Eden od razlogov za to morda tiči v tem, da je Borštnik ustvarjal v času, ko so bili nosilci slike in zvoka v pionirski dobi razvoja. Čeprav je tedanja tehnologija že omogočala shranjevanje zvoka in slike, pa se do danes ni ohranil noben posnetek, prek katerega bi lahko poslušali njegov glas ali opazovali njegov gib. Tudi zato za Borštnikovo gledališko delo še toliko bolj velja, da je bila umetnost trenutka, časa, v katerem je nastalo.

Njegovo življenjsko pot je najtemeljiteje popisal Dušan Moravec v delu Borštnik: Podoba dramskega umetnika. Borštnik se je že v mladih letih odločil, da bo postal igralec, do nastopa na odru Dramatičnega društva pa mu je pomagal Ivan Hribar, nekdanji ljubljanski župan in podpredsednik Dramatičnega društva. Tako se je leta 1882 ljubljanski publiki predstavil z umetniškim imenom Gorazd, ob njem pa tudi Zofija Turk z umetniškim imenom Zofija Zvonar, ki je kasneje postala igralčeva žena in prvakinja ljubljanskih, zagrebških in sofijskih gledaliških odrov.

Pionirji slovenskega gledališča, ki je bilo takrat še v povojih, so sprevideli, da brez šolanih igralcev ne morejo pričakovati kvalitetnih del, in tako je Ivan Hribar Borštnika, ki si je v tistem času utrdil sloves najboljšega ljubljanskega gledališčnika, poslal na šolanje na Dunaj, ki ga je opravil z odličnim uspehom.

Odhod v Zagreb

Po vrnitvi v Ljubljano je hitro ugotovil, da zgolj s preprostimi vlogami za takratno nezahtevno ljubljansko publiko gledališča ne bo moč spraviti na višjo raven. Tako je začel slediti evropskim tokovom in na oder postavil pomembna dela evropskih dramatikov, kot sta Ibsenova Nora in Gogoljev Revizor, režiral pa je tudi dela domačih avtorjev, denimo Jurčičevo Veroniko Deseniško. Ob pomanjkanju domačih besedil je tudi sam začel pisati in tako leta 1890 režiral svoje najbolj znano delo Stari Ilija.

Borštnik je že takrat veljal za igralca – za tedanji čas – sodobnega gledališča, ki je gojil realističen način igranja. A ker je bilo slovensko gledališče takrat še v povojih in je delovalo s skromnimi sredstvi – pa tudi zaradi nesoglasij z nekaterimi drugimi utemeljitelji gledališča pri nas – so Borštnika in Zvonarjevo prignali do odločitve, da kariero nadaljujeta v Zagrebu, kamor sta igralca odšla leta 1894 na povabilo dr. Stjepana Miletića, ki je Borštnika prvikrat videl stati na odru med nastopom v kamniški čitalnici.

V igro je vnesel realizem

Že v prvem nastopu na odru zagrebškega gledališča je Borštnik – po pisanju Moravca – zablestel. Čeprav je igral v slovenskem jeziku, je s svojo igro osvojil razvajeno in zahtevno publiko ter kritike. Tudi zagrebški nemški častniki so občudovali njegovo »postavnost, sonoren organ, naturnost nastopa, lahkotnost konverzacije, drznost njegovega realizma«, piše Moravec.

Prav zagrebško obdobje, ki je trajalo skoraj do igralčeve smrti leta 1919, je bilo najbolj plodovito v njegovem življenju. Igral je vloge velikanov antične dramatike, Moliérovega Tartuffa, Shakespearovega Hamleta, zdravnika Astrova v Čehovovi drami Striček Vanja, posebno ljubi pa so mu bili nordijski avtorji Ibsen, Hauptmann in Strindberg.

Kljub temu si je ves čas prizadeval za vrnitev v Ljubljano. Kot je pripovedovala njegova soproga, je v prvih tednih »ob urah tesnobnega domotožja ihtel kakor majhen otrok in celo glasno jokal nad indolenco tistih, ki so mu onemogočili delovanje v domovini«, povzema besede Zofije Zvonar Dušan Moravec. Do naselitve v Zagrebu naj bi bil Borštnik veseljak, v zagrebških letih pa postal mrk in molčeč, »samotar, kakršen je živel v zavesti vseh, ki so se srečevali z njim in pozneje popisovali njegov človeški lik«.

Čeprav se Borštnik v Ljubljano ni vrnil kar četrt stoletja, pa je večkrat gostoval na ljubljanskem odru, kjer je ustvaril več prepričljivih vlog. Med njimi velja poudariti predvsem vlogo Kantorja v Cankarjevem Kralju na Betajnovi ter Ritmojstra v Strindbergovi drami Oče.

Preizkusil se je tudi v filmu, in kot je znano, v zadnjih letih življenja sodeloval pri nastajanju prvih hrvaških filmov, med njimi tudi Matije Gubca in Brišem in sodim, za katerega je pripravil tudi scenarij. Žal se noben posnetek do danes ni ohranil, o njegovih filmskih vlogah pa pričajo le fotografije prizorov.

Vrnitev tik pred koncem življenja

V Ljubljano se je po dolgoletnih prizadevanjih, v katerih je naletel na »razočaranja, nerazumevanja in celo ponižanja«, za stalno vrnil šele tik pred koncem svojega življenja. Delo ga je čakalo v obnovljenem ljubljanskem gledališču in predvsem v šoli, kjer bi poučeval mlade rodove slovenskih igralcev.

Po Strindbergovem Ritmojstru, ki velja za njegovo zadnjo vlogo, se je že pripravljal na vlogo župnika v Cankarjevih Hlapcih, a ga je 23. septembra 1919 prehitela smrt. Z njegovim pogrebom pa je povezan še zadnji zaplet, ko je Slovenski gledališki konzorcij, ki je organiziral slovesen pogreb velikega igralca, stroške poskušal naprtiti zagrebškemu gledališču.

Bolj kot po svojem delu je Borštnik danes znan po srečanju in po njem poimenovani najvišji nagradi, ki jo podeljujejo igralcem. Od leta 1970 si je Borštnikov prstan nadelo 48 slovenskih igralcev, ki so svoje umetniško ustvarjanje gradili tudi na ramenih utemeljitelja sodobnega slovenskega poklicnega gledališča.