Križarske vojne

Besedilo: Peter Colnar
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 29. november 2018 / 21:35  

Papež Urban II. je 27. novembra leta 1095 pozval na prvo križarsko vojno. Križarske vojne so bile različne odprave od 11. do 14. stoletja, ki naj bi zagotovile krščansko oblast nad svetimi kraji v Palestini, ki so bili pod nadzorom muslimanov. Skupaj jih je bilo sedem, s tem da je bila sedma, imenovana rekonkvista, v Španiji.

Prvo križarsko vojno je izzval vzpon seldžuških Turkov, ki so motili tradicionalna romanja v Palestino. Papež je tistim, ki so se bili pripravljeni bojevati pod krščanskim znamenjem, obljubil duhovne koristi. Križarji so po štirih letih vojskovanja 15. julija leta 1099 zavzeli sveto mesto Jeruzalem. »Ihteč od prevelike radosti«, s še vedno krvavimi rokami so se križarji tisto noč zahvaljevali za zmago v cerkvi na Svetem grobu.

Nekateri križarji so se okoristili z delitvijo bizantinskih ozemelj, ki so postala znana kot Latinsko cesarstvo (1204–1261). To je za kratek čas nadomestilo grško cesarstvo v Carigradu, dokler mesta ni znova zavzel bizantinski cesar Mihael III. Križarji so na prvem pohodu za novega vladarja Jeruzalemskega kraljestva izbrali Gottfrieda Lorenskega. V nekaj letih je ob osvajalski poti križarjev nastalo več novih križarskih držav.

Zmaga je pritisnila pečat na gibanje. Križarstvo se je spremenilo v krščansko dejavnost s posebno naravo in ciljem. Ni jasno, ali je imel papež Urban II. prvotno v mislih Jeruzalem kot cilj križarske vojne. Pridigarji, ki so se v podkrepitev svojih pozivov zatekali k Svetemu pismu, so stvar tako prikazovali. Njihova prepričljivost je spremenila križarske vojne v romarstvo, v iskanje Gospodove poti in opuščanje grehov v nadlogah.

Cerkev je poskušala obrniti vnemo križarjev v verske dejavnosti in odvrniti viteze od neskončnih medsebojnih spopadov. Dala je blagoslov vojnam proti poganom in novačila vojake za službovanje v Španiji in bojevanje proti Saracenom. Vse križarske vojne, razen miroljubne šeste (1228–1229), sta omadeževala pohlep in okrutnost. Razpuščene vojske so na poti v Sveto deželo po Evropi klale kristjane in žide. Papeštvo ni bilo sposobno nadzorovati ogromnih sil.

Vseeno pa so križarske vojne privabile tudi velike voditelje, kakršna sta bila Rihard I. Angleški in Ludvik IX. Francoski. Močno so vplivale na evropsko viteštvo, stoletja dolgo pa tudi na njeno književnost. Čeprav so poglobile sovraštvo med krščanstvom in islamom, so tudi spodbujale gospodarske in kulturne stike, kar je trajno koristilo evropski civilizaciji.

Iskrice in izreki

Veliko je načinov, kako zlomiti srce. Zgodbe so polne src, strtih zaradi ljubezni. Toda v resnici se srce stre, ko mu odvzamejo sanje, kakršnekoli že so. (Pearl S. Buck)

Pametnejši popusti! Kakšna žalostna resnica, ki utemeljuje prevlado neumnosti! (Marie von Ebner-Eschenbach)

Smeh ni greh

»Kako lep je tvoj krzneni plašč. Moral je biti zelo drag.« »Samo en poljub.« »Ki si ga dala možu?« »Ne, mož ga je dal sosedi ...«

»Zakaj pa se tako kislo držiš?« vpraša žena moža. »Ravno sem prebral nekaj zelo žalostnega.« »Ne beri žalostnih knjig!« »Saj nisem bral knjige, pogledal sem v svojo hranilno knjižico.«