Noči brez spanca

Iva ima velike težave s spanjem. Še zmeraj pride dan, ko ponoči ne zatisne oči. Takoj zatem, ko nasloni glavo na blazino, se ji zdi, da ji je na prsi legel težak, mlinski kamen. Nemalokrat ji začne srce pospešeno biti, zato mora vstati in se sprehajati sem in tja po stanovanju. Pa se še ne umiri. Tako hudo je.

»V službi so bili nekaj časa še tolerantni, saj sem znala ''spati'' za računalnikom z odprtimi očmi. Kar zmanjkalo me je. A me je, kot kaže, šef že dlje časa opazoval. Potem mu je bilo zadosti, nagnal me je k zdravniku. Počutila sem se grozno. Bila sem stara 48 let, samska, živela sem v garsonjeri, za katero sem plačevala v zlatu, nisem imela veliko prijateljic, z domačimi sem že dolgo tega pretrgala stike. Če se šefa ne bi bala, ne bi šla k zdravniku. Najprej seveda k splošnemu. Na srečo ni imel veliko časa, saj je reševal nekega delavca, ki še slovensko ni razumel. Na gradbišču mu je zdrobilo palec, kri mu je drla tudi skozi obvezo. Bila sem presrečna, da sem dobila zgolj napotnico. Prizemljila me je šele sestra v sprejemni pisarni: ''Poiščite prvo psihiatrično ambulanto, kjer ne bo predolgega čakanja!'' Kriza! Jaz pa na psihiatrijo! Saj nisem nora!

Ko čez nekaj dolgih in mučnih tednov vstopim v nabito polno čakalnico, se me je lotila še klavstrofobija. Na grdih, plastičnih stolih so sedeli mrki posamezniki. Gledali so v tla, niti opazili niso, da sem se jim pridružila. Strop je bil nižji, kot je običajno, a ker je bila ordinacija v kletnih prostorih, drugače ni moglo biti. Kljub temu da je na vratih visel napis Ne trkaj, je vsakih nekaj minut nekdo vstal in začel neumorno trkati na vrata. Naročena sem bila ob pol devetih, na vrsto sem prišla malo po dvanajsti. Zjutraj sem bila preveč živčna, da bi kaj jedla, zato se mi je v glavi pošteno vrtelo. Ordinacija, v kateri je sedel zdravnik, je bila majhna, natlačena, turobna. Nekaj dolgih minut me je pustil čakati, medtem ko je z dvema prstoma tolkel po tipkovnici. Potem me je vprašal po osebnih podatkih, ali sem že kdaj bila pri psihiatru. Povem mu, da ja, a da je od takrat že dolgo. V srednji šoli sem imela napade panike, a me je zdravnik odslovil, češ da bo po maturi minilo. In je res. Povem mu, da ponoči ne spim, da sem zaradi tega zelo utrujena. Ker se v službo vozim s svojim avtom, morda tudi nevarna na cesti. Dodam, da ne maram tablet, ker te samo zastrupljajo. Očitno sem mu takrat stopila na živec, saj se je zelo razburil. Hotela sem mu reči, da sem prepričana o zaroti farmacevtskega lobija, a sem se raje zadržala. Kdo ve, kakšno fobijo bi še dodal tem, ki sem jih že imela!

Nekje v sebi sem si želela, da bi me vprašal, kako živim, kaj me muči, s katerimi problemi in težavami se soočam, sploh odkar sem se sprla s starši. Če bi bila verna, bi šla k župniku in se spovedala, tako pa nisem in me za kazen muči nespečnost, mu razlagam. Po dobrih petih minutah se ponovno obrne k računalniku in mi začne pisati recept. Čeljust se mi pobesi. Ne morem skriti začudenja in ogorčenja. A me je hudič frdamani sploh slišal, ko sem rekla, da ne maram tablet?

Lekarnarica mi je izročila dva zavitka tablet Eglonyl (50 mg). Njen pogled je izdajal, vsaj tako se mi je zdelo, da me pomiluje, ker sem že čisto nora ali pa to šele postajam. Usedem se za mizo, si skuham kavo in se poglobim v navodila za uporabo. Lasje mi gredo pokonci, ko berem, za kaj so namenjene: depresija, mešana anksiozna in depresivna motnja, somatoformna avtonomna disfunkcija, akutna in kronična shizofrenija. Kletvica, ki mi je zletela iz ust, ni bila lepa. K zdravniku grem, ker ponoči ne spim, on pa me hoče ozdraviti shizofrenije! Da bi ga vrag pocitral! Počutila sem se ponižano, ničvredno, zapuščeno. Predvsem pa zelo osamljeno.

Prvič v svojem življenju sem se začela soočati sama s sabo. Očitno sem morala pasti na dno, da sem se začela zavedati, da tako ne gre več naprej. Imela sem probleme, to ja, a nisem bila psihični bolnik! Že ob misli, da bi za diagnozo, ki mi jo je skupaj s tabletami postavil psihiater, izvedeli v službi, me je navdal z grozo.

Smilila sem se sama sebi. Zavlekla sem se v posteljo in jokala. Za kakšno uro sem tudi zaspala, a okoli devetih zvečer sem planila pokonci, verjetno zato, ker se mi je nekaj morastega sanjalo. Priklopila sem se na računalnik, a ne na Facebook kot po navadi. Še dobro, da odlično obvladam angleščino. Prvič v življenju me je zanimalo, kako se z nespečnostjo ukvarjajo drugi.

Skoraj štiri ure sva se na nekem forumu pogovarjala s tipom, ki je imel podobne težave. Ko je opisoval otroštvo, so se v meni začeli buditi spomini. Moja zgodba je bila na las podobna: oče je, ko se ga je napil, maltretiral mamo, jo pretepal in ji grozil, da jo bo ubil. Če ne drugače, pa med spanjem. Pa ne bi ubil samo nje, temveč tudi naju z bratom. Imela sem pet ali šest let, nisem še hodila v šolo. Njegove besede so se mi vtisnile v spomin, na vso moč sem se trudila, da večer nisem zatisnila očesa. Vsake toliko časa sem vstala in se po prstih odtihotapila do spalnice, kjer sta spala starša. Toliko časa sem vlekla na ušesa, da sem zaslišala mamino dihanje, potem pa sem se pomirjena vrnila v posteljo. Odrasli so nas strašili, da bodo ponoči prišli parkeljni in nas odnesli s seboj. Spomnila sem se, da so bile edine normalne tiste noči, ko sem mami pomagala, da je očeta, ki je bil pijan kot čep, obrnila na hrbet, potem pa mu je, da se ne bi prehitro predramil, zlivala žganje v usta. Oče se je pogosto davil, kašljal in pljuval, a mama je bila vztrajna. Spomnila sem se, kako je oče butal po vratih, za katerimi sva spala z bratom. Če mu ni bilo kaj prav, nama je grozil, da naju bo naučil kozjih molitvic. Redkokatero noč sem prespala v enem kosu, zmeraj se je zgodilo kaj, kar mi je nagnalo strah v kosti. Sogovornik, ki je bil doma iz Temišvara v Romuniji, mi je tudi predlagal, naj opišem svojo izkušnjo in jo objavim na blogu. No, tega nisem storila, strah me je bilo. O sebi bi morala izdati še druge stvari: denimo to, da sem nekaj let živela z moškim, ki je bil takšen kot oče: do mene nasilen, do drugih ljudi pa zelo prijazen in vljuden. S tem, kar se je dogajalo, preden sem zbežala, se še nisem bila pripravljena soočiti. Prav tako ne z izgubo otroka …

Vseeno pa mi je pogovor pomagal. Končno sem bila sposobna sebe zbrcati iz postelje! Do takrat je bilo vse, kar sem počela, to, da sem šla v službo, se vrnila domov, se zavlekla v posteljo, pred računalnik. V postelji sem tudi jedla.

Zdravnik bi mi lahko podaljšal bolniško, a sem se odločila, da grem v službo. Dragos me je vsak dan poklical po Skypu. Ali pa jaz njega. Pomagal mi je izbrati barve, s katerimi sem prepleskala stene stanovanja. Kupila sem nekaj novega pohištva, zamenjala sem garderobo. Denarja sem imela dovolj, saj sem dobro zaslužila. Za nekaj časa sem pozabila na vegansko hrano. Pobarvala sem si lase, ki so že močno siveli.

Ne boste verjeli, ampak vsak dan sem vzela zdravila iz predala, jih dala na mizo, ter si govorila: ''Četudi zdravnik meni, da si psiho, ti nisi! Nisi!''

Za vsako spremembo, ki sem jo strnila v enem stavku, so bili potrebni meseci. Žal je imel Dragos še druge težave, tako da sva morala zaradi njegove hospitalizacije prekiniti stike. Me bo že poklical, ko me bo lahko! Veliko mi je tudi pomagalo, da sem o sebi spregovorila vam. Morda ne vsega, a dovolj, da se počutim bolje. Ponoči še zmeraj ne spim, a sem hvaležna tudi za tiste štiri ure sna, ki ga trenutno imam!«

(Konec)

Oddajte svoj komentar

Kranj 2°

pretežno jasno
vlažnost: 81 %
veter: S, hitrost: 11 km/h

-2/12

nedelja

-0/12

ponedeljek

5/9

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

 

 

 

PRIREDITVE / Šenčur, 22. april 2024

Umovadba

RAZSTAVE / Škofja Loka, 22. april 2024

Razstava risb Petra Jovanoviča

RAZSTAVE / Jesenice, 22. april 2024

Razstava Helene Vidmar

IZLETI / Kranj, 23. april 2024

Kolesarski izlet DU Kranj

OBVESTILA / Naklo, 25. april 2024

Izobraževalna platforma Digiagri

IZLETI / Šenčur, 27. april 2024

Bevkov vrh, Ermanovec

 

 
 

 

 
 
 

Za pravico do groba in spomina / 11:08, 20. april

Ppopraverk:
Premiera dokumentarnega filma bo ob 17. uri.

Za pravico do groba in spomina / 09:52, 20. april

Da se izognemu nadaljevanju povojnim tabu temam, je treba članku dodati:- Ministrstvo za kulturo kljub dopolnitvam in dodatni obravnavi zavr...

Subvencija tudi za e-kolesa / 08:17, 18. april

Glede na hitrost birokratov bodo subvencije verjetno pripravljene tik pred smučarsko sezono.

Za pravico do groba in spomina / 10:49, 16. april

Za 70% SLO populacije je to drugorazredna tema. Slovenci radi mečejo v brezna in jame kar jim je viška v kleti in okoli hiše. Takrat so bili...

Za pravico do groba in spomina / 19:13, 15. april

Cerkev in Dežman bodo še trdili, da so se domobranci borili za svobodno Jugoslavijo. Kaj pa če bi še pogledali koliko gorja so naredili sami...

Neznanka vstopila v odklenjeno stanovanje / 19:09, 15. april

Stari časi, ko si pustil odklenjena vhodna vrata v stanovanje in šel brez skrbi naokoli, so že zdavnaj minila. Ampak nekateri se teh navad ne morejo znebiti, potem je pa groza.

Če operater konča v stečaju / 19:07, 15. april

Sam se v ta predlog za stečaj ne vtikam, ker enostavno ne poznam dobro situacije. Me pa na splošno moti, v kolikor gre kdo v stečaj, podjetj...