Romanje

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 31. december 2018 / 16:56  

V zadnjem tednu pred prazniki smo poslušali predavanje mladeniča, ki je pri svojih 18 letih sam prehodil znameniti Camino v Španiji. Kaj žene mladino, da se poda na take preizkušnje? Premagovanje samega sebe, iskanje nečesa, česar še sami ne znajo opisati, zakaj ravno Camino? Vsako leto povabim nekoga, ki ima to izkušnjo, in zdi se, da jih je vedno več. Največkrat nam je svojo izkušnjo delil upokojeni vojaški pilot, ki je preizkusil sebe po prestani bolezni in se zahvalil ljudem, ki so bili z njim in ob njem. Sama sem šla prvič na romanje pri svojih 16 letih v Taize v Franciji. Tedaj nismo točno vedeli, kaj sploh to je, kaj bomo tam počeli. Stara mama je dejala, da je vnukinja šla na romanje in sedaj lahko umre. Ona je še dolgo živela, meni pa je postalo tovrstno srečanje všeč in tako sem še večkrat podala na tako pot. Udeležila sem se novoletnih srečanj v Pragi in v Budimpešti. Ko je naš otrok prebolel hudo bolezen, sem šla v Medžugorje, v zahvalo vsem ljudem, ki so nam pomagali. Letos je srečanje mladih v Madridu. Iz Slovenije se jih je podalo na pot 680. Sama pa sem opravila posebno romanje. Šla sem peš na Brezje. Tja grem večkrat, peš, s kolesom ali se oglasim spotoma. Tokrat smo se podali z namenom. Prijateljem je zbolela najmlajša hči. Tumor v telesu, operacija, kemoterapija … Tumor raste in ne vedo, kako bo, otrokovo stanje pa je zelo spremenljivo. Po telefonu dobim sporočilo, v četrtek se bomo podali peš na Brezje v priprošnjo za zdravje malega otroka in njeno družino. Nič nisem oklevala. Doma sem, čas imam, vem, kakšno nemoč doživljajo starši. Grem, ujamem skupino in hodimo, hodimo. Premišljujemo, molimo. Ljudje so mi pravili, ti najbolj veš, kaj to pomeni, deklica se zdravi na istem oddelku, kot se je naš otrok. Na pol poti so nam pripeljali malico. Začetna skupina je imela 15 članov. Na polovici poti se nam jih je pridružilo več kot trideset. Veliko je bilo otrok, ki so šli skupaj s starši. Ne vem, kako gledajo na to ljudje, ki nimajo takšne izkušnje. Je to norost, nevednost, zabloda. Zdravniki naredijo vse, kar morejo in znajo, kaj bi torej lahko naredili še starši in vsi drugi? Starši in prijatelji lahko naredijo največ, če so mirni, »skulirani«. To lahko naredi vsak na svoj način, nekdo vzame tableto, drugi gre na kuhanček ali dva, spet tretji gre po nakupih. Tile prijatelji so povabili širšo skupnost na pot. Na Brezjah je bila maša. Cerkev je bila čisto polna in zagotovo je bilo tistih, ki smo prišli k maši v podporo družini in otroku, vsaj sto. Veliko sem premišljevala, solze so me oblivale, spominjala sem se svojih trenutkov nemoči in veselja, da nekdo misli s teboj. Nisi sam, upajo, prosijo in naj se zgodi, kar se mora. In meni naj bo dana moč, da sprejmem, karkoli že bo. To sem premišljevala vso pot in sem zelo hvaležna, da sem lahko naredila nekaj majhnega zase in za preizkušeno družino.