Še poslednji drobci

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 7. december 2019 / 17:32  

Mami in njeni moški, 4. del

»Edini sonček, ki me je kdaj pa kdaj ogrel, je bil bratec Joško. Zmeraj, ko sem potrebovala topel in iskren objem, ga mi je dal. V najtežjih trenutkih je zbolel tudi moj oče. Pisal mi je, da bi me rad videl, a ni priložil naslova, kje naj ga obiščem. Na starem naslovu, kjer je včasih bival, pa so živeli tuji ljudje.«

Neli je bilo zelo hudo, ker se z očetom ni mogla srečati. Po osmrtnici, ki je bila objavljena v Gorenjskem glasu, je videla vsaj to, kje so ga pokopali.

»Če le morem, obiščem njegov grob. Včasih sanjam o njem, o tem, kako drugače bi bilo, če bi me še kot majhno deklico priznal, vzel k sebi in skrbel zame. Tisti redki dnevi, ko me je obiskoval in mi vsakič pustil sto nemških mark, so danes kot svetli trenutki zapisani v moji duši. Biti nezakonski otrok ob takšni materi, kot je moja, pomeni pekel že na tem svetu,« je nadaljevala.

V zgodbi, v kateri je preskakovala leta, se vračala nazaj v otroštvo, je bilo veliko prelomnic. Neštetokrat se je zaklela, da bo živela drugače, a zmeraj je požrla besedo. Zdelo se ji je, da jo »dobro srce« in sočutje, kar je podedovala od očeta, bolj ovirata, kot ji pomagata.

Po tistem, ko je mama zbolela in jo je negovala, za plačilo pa dobila brco v rit, se je za skoraj za deset let preselila v Švico. Tam je delala kot sobarica, ko se je naučila nemškega jezika, pa je pomagala tudi v zasebnem domu za starejše.

»Od blizu sem spoznala, kako lepa je lahko starost, če imaš denar in lahko kupiš vse, kar ti srce poželi! Nekateri starejši so bili dobri, velikokrat so mi stisnili v žep kakšen priboljšek, zlasti v času decembrskih praznikov. Večina pa je bila zelo zahtevnih, skopih, do mene so se obnašali zviška in zaničljivo. Morda zato, ker so bili zelo osamljeni? Zadnje leto moje švicarske avanture sem bila zasebna strežnica. Ni mi bilo hudega, spoštljivo so ravnali z menoj, jaz pa sem za gospo, ki sem jo negovala, naredila več, kot smo se dogovorili. Žal je po desetih mesecih umrla. Zelo iskreno sem jokala za njo, bila je ena redkih na tem svetu, ki je do mene pokazala vsaj malo ljubezni. Še danes hranim verižico, ki mi jo je poklonila. Njen sin Roni mi je dovolil, da sem ostala v hiši do dne, ko so jo prodali. Potem pa sem pospravila svoje premoženje in se preselila v okolico Maribora. Službo sem dobila v domu za starejše. Zdelo se mi je, kot da sem iz nebes padla v pekel. Pa ne toliko zaradi zahtevnega dela kot zaradi nemogočih odnosov. Če bi bilo po moje, bi vse vodilne delavce, zlasti tiste iz ustanov, kjer so v nenehnem stiku z ljudmi, poslala na intenziven tečaj lepega vedenja. Šefici se o strpni komunikaciji ni niti sanjalo! Bila je grda oseba na zunaj in grda na znotraj.

Ostala sem le nekaj mesecev. Potem sem spoznala neko žensko, malo starejšo kot jaz. Povabila me je s seboj na križarjenje z izgovorom, da ji je prijateljica odpovedala v zadnjem hipu. Nič hudega sluteč sem povabilo sprejela, saj sem že nekaj časa iskala priročen izgovor, da pustim službo in se za vse večne čase rešim šefice, ki je nad nami izvajala verbalno nasilje.

A sem, naivnica, prišla z dežja pod kap. Ženska me je povabila z enim samim razlogom. Mislila je, da bom po plačilu potovanja uslužno stregla njenim seksualnim apetitom. Ker sem jo že prvič, ko me je na pol pijano zvabila v posteljo, zavrnila, me je potem zatožila varnostnikom, da sem jo okradla. Kar je, seveda, bila laž. Ko so v moji prtljagi našli tudi podarjeno verižico iz Švice, so bili varnostniki prepričani, da imajo pred seboj tatico. V Messini (Sicilija) so me predali tamkajšnji policiji. Še dobro, da sem imela pri sebi Ronijevo telefonsko številko. Sprva mi niso verjeli, ko pa sem vztrajala, naj ga pokličejo in preverijo, ali je bila njegova pokojna mama lastnica te verižice, so to storili. A šele ko sem plačala stroške telefonskega klica. Zelo neradi so me izpustili, sploh po tem, ko je Roni zahteval, da se mi opravičijo.

Predstavljate si, da bi se znašli v tujem kraju, sredi Sicilije, nemočni in ožigosani! Ko sem brezglavo tavala po ulicah, posedala po lokalih in pila kapučino, nisem vedela, kaj naj storim. Potem pa na nekem parkirišču zagledam avtobus z ljubljansko registracijo. Mislila sem, da me bo razneslo od sreče. Pristopila sem, a se šofer, ki je na potnike čakal v avtobusu, z menoj ni hotel niti pogovarjati. Nagnal me je kot psa! Čakala sem več kot tri ure, da se je izletniška skupina vrnila s kosila. Ni bilo lahko, a končno mi je vodičko uspelo pregovoriti, da me je vzela na avtobus. Proti plačilu seveda. Po štirih dneh druženja, ko smo se bolje spoznali, so me sprejeli za svojo in lepo nam je bilo. Spoprijateljila sem se z Jankom, nekim starejšim gospodom, ki je potoval sam. Predlagal mi je, da se preselim k njemu, ker mu je samemu dolgčas. Nič nisem oklevala. Živel je na Rudniku, imel je večjo hišo ter psa Rika, na katerega je v odsotnosti pazila soseda. Janko je imel samo eno težavo: zame nista smeli izvedeti hčerki. Bili sta ljubosumni na vsako žensko, ki jo je po smrti njune mame le pogledal, kaj šele da bi živela pri njem! Morala sem se skrivati in to ni bilo enostavno. Vsakokrat, ko je na vratih pozvonil poštar, se je Janko zdrznil od strahu. Stekla sem v mansardo, kjer sem imela sobico, ter se zaklenila vanjo. Ni mi tudi dovolil, da bi se sprehajala po vrtu. Bal se je radovednih sosedov, ki bi lahko o moji prisotnosti povedali hčerkama.

Kadar ga ni bilo strah, kaj bo, če bo ..., sva se imela lepo. Igrala sva karte, brala, gledala televizijo, naučil me je šaha. Vsak mesec enkrat sva se odpravila na kakšen krajši ali daljši izlet. Bil je zelo ponosen na to, da sem bila lepa in mladostna. Užival je, ko je videl, da so mu bili drugi moški nevoščljivi. Hahaha, ko je šlo za nečimrnost, se pa ni bal, da bi hčerki izvedeli! No, nekajkrat sva se spravila tudi v posteljo, a še preden bi se kaj ''zgodilo'', se je ustrašil. ''Kaj pa, če naju žena gleda iz nebes?'' mi je rekel in se mi na dolgo in široko opravičeval, ker me je hotel zapeljati v greh. Vse sem mu oprostila, kaj sem hotela drugega. Vedela sem, da je ranjen, prestrašen, da ni svoboden. Tako, kot nisem bila svobodna jaz. Še dobro, da me ni nikoli vprašal, kaj vse sem v življenju doživela.

Začela sem pogrešati službo, ljudi, svobodo. Tudi potem ko sem se preselila nazaj v Kranj, sva še kdaj šla skupaj na kakšen izlet. Zakaj pa ne?

Leta so tekla, moški so me vedno manj zanimali, rane, ki so mi jih zadali, so se včasih bolj včasih manj pogosto odpirale in neznosno skelele. Začela sem jemati antidepresive, kajti brez njih se ni dalo živeti. Nabavila sem psa, pa mi je ušel, ker nisem znala skrbeti zanj. Hodila sem v službo, v prostem času sem skrbela za nekega tetraplegika. Bilo je težko in odgovorno delo, saj sem na svoja pleča sprejela tudi težave njegove družine. Nekoč sem se želela posloviti od življenja, pa mi ni uspelo. Razmišljala sem, da bi odprla podjetje za pomoč na domu. Ni šlo. Morda se bom jutri domislila česa novega ... Ne vem. Morda se še kdaj srečava in ti o svojem življenju še kaj povem? No, tudi to se lahko zgodi. (Konec)