Starostniki

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 30. januar 2020 / 22:57  

Starost je obdobje, ki v sodobni, zahodni družbi ne uživa velikega ugleda. Zdi se, da je gospodarski sistem popolnoma preplavil družbo. Kar ne služi kapitalu, je manjvredno. In pogosto je videti, kot da družba ne zna ali noče dostojno poskrbeti za starostnike. Ali drugače zapisano – pravzaprav ne vemo, kako pravilno ravnati z ljudmi, ki niso več produktivni. To je zelo kruto dejstvo, ki pa ga v celoti okusimo šele, ko smo stari, ko ne hodimo več v službo in ko več ne prispevamo h gospodarski rasti. Tako razmišlja sistem. Nikakor pa tako ne sme razmišljati človek, ki vodi gospodarski oziroma družbeni sistem. V podjetjih, v gospodarskem sistemu, v družbi mora biti na prvem mestu človek. Nato je vse drugače. Podobno je tudi s starostniki.

Včasih so starostniki večinoma živeli doma. Običajno so v hiši sobivale tri, celo štiri generacije. Danes gradimo domove za upokojence, precej premalo pa se trudimo iskati sožitje med generacijami. Delovno aktivna generacija je bila včasih veliko doma, danes veliko več po službah. Včasih skoraj niso razmišljali, da bi dali starostnika v dom, danes je mladim to pogosto prva misel, ko so starši obnemogli. Včasih se je modrost starostnikov, zaradi skupnega bivanja, avtomatično prenašala na mlajše rodove, danes izgubljamo modrost in življenjske izkušnje starejših ljudi. Mladi rod sicer hitro dobiva znanje v šolah in preko interneta, ne more pa se od starejše generacije učiti. Izkušnje se ne pretakajo iz roda v rod. Ker mnogokrat nismo skupaj, še večkrat pa niti nočemo biti skupaj. Individualizem je zarezal v naše družinske odnose.

Res je tudi, da starejša generacija težko sledi novostim, ki se bliskovito hitro dogajajo v družbi. Nepoznavanje tehnologije (internet, mobilna telefonija, elektronsko bančništvo, elektronske denarnice …) starostnike hitro odriva na rob družbe. Mladi niso potrpežljivi in težko razumejo, da se nočejo učiti. Nekateri se res nočejo, nekateri preprosto ne morejo več.

Nima smisla razpravljati, kdo je kriv, da je danes manj sožitja in skupnega bivanja kot včasih. Svet se je zelo spremenil. Verjetno pa izgubljamo tako starostniki kot mladi rod. Dejstvo pa je, da na starost žanjemo to, kar smo sejali. Mladi rod, celo še malo manj mladi, lahko s pravilno, sočutno, odločno, ljubečo, odgovorno vzgojo svojim otrokom s svojim zgledom pokaže, kaj so zdravi odnosi. Kako se ravna s starejšimi in kakšna je njihova vloga, njihov pomen za mlajše ljudi. S spoštovanjem njihovih izkušenj bodo naši otroci ponotranjili naš odnos do naših staršev, starejših ljudi. Pokličimo starše, obiščimo teto v domu.

Starejši v svoji modrosti lahko mimo svojega ponosa priznajo napake v vzgoji. Ni smiselno obsojati mladih. Vedno lahko na nov način vzpostavijo stik z mlajšimi in povedo, katerih napak ne delati.