Virus domače pridelave in prehranske samooskrbe

V letih blaginje smo se navadili, da je v velikih trgovskih centrih hrane v izobilju in da je kar nekako samoumevno, da lahko izbiraš med živili različnih vrst in blagovnih znamk, med domačimi in uvoženimi, med tistimi iz konvencionalne in tistimi iz ekološke pridelave ... Epidemija širjenja koronavirusa nas je, razvajene potrošnike, spet malo streznila in nas opozorila: nič ni samoumevno in nič ni dano za zmeraj, vse se lahko hitro spremeni. In se je spremenilo, tako rekoč čez noč ali v nekaj dneh. Deklarirana Evropska unija prostega pretoka blaga in storitev se zaradi posledic epidemija koronavirusa vse bolj spreminja v Evropo zaprtih meja, zaustavljene blagovne menjave in prekinjenih dobavnih poti. V takšnih okoliščinah je ob skrbi za lastno zdravje in zdravje drugih postalo naše glavno vprašanje: ali imamo dovolj hrane, ali imamo dovolj surovin za pripravo hrane. Na državni ravni so pregledali zaloge hrane, odredili, da naj se še povečujejo, in mirili potrošnike – ni razloga za paniko in za ustvarjanje zalog, hrane je dovolj, morda bo občasno primanjkovalo kakega živila. Potrošniki so kljub temu pohiteli v živilske trgovine po hrano in si ustvarili večje ali manjše zaloge, (pred virusom slabo zaščiteni) trgovci so ječali pod težo bremena, stregli potrošnikom in polnili ponekod precej izpraznjene trgovske police.

V vsakem slabem (in to slabo še vedno traja) je vedno tudi nekaj dobrega. Upam, da bo epidemija koronavirusa dokončno »pokopala« razmišljanja, češ zakaj bi spodbujali pridelavo lastne, domače hrane, saj jo vendarle lahko kjerkoli in kadarkoli kupimo, in nas dokončno utrdila v spoznanju, kako pomembna je pridelava lastne hrane in prehranska samooskrba. Slovenija ima pri številnih pridelkih presežke, torej jih pridela več, kot jih potrebuje za oskrbo prebivalstva, a pri marsikaterem pridelku je stopnja samooskrbe nizka, prenizka ... Samooskrbe tudi ni možno povečati na hitro, ampak z načrtno državno politiko, premišljenimi ukrepi, finančnimi podporami in tudi spodbujanjem potrošnikov, da posegajo po doma pridelani hrani. Primere za to lahko najdemo tudi v alpskem prostoru. Švica, na primer, je tako bogata, da bi lahko kupila dovolj hrane za svoje prebivalstvo, a vendarle zelo skrbi za svoje kmetijstvo. Pa ne samo zaradi količine pridelane hrane, ampak tudi iz drugih razlogov – zato, da ima obdelano in za turiste zanimivo pokrajino, poseljen, obljuden svet ...