Največja napaka je pomilovanje

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / nedelja, 3. maj 2020 / 08:23  

Vsi smo na poti med rojstvom in smrtjo. Ko gre za umiranje in žalovanje, potrebujemo nekoga, ki mu zaupamo, ki ne daje površnih odgovorov in je pripravljen hoditi po poti strahu, pravijo v Slovenskem društvu hospic, kjer delujejo tudi ob pomoči številnih prostovoljcev. Eden takšnih je tudi Žiga Čamernik iz Kamnika.

Kamničan Žiga Čamernik je magister antropologije in igralec, pedagog ter filmski kritik, ki se je s Slovenskim društvom hospic srečal pred sedmimi leti, ko je v hiši Hospica preminula njegova stara mama. »Izkušnja njenega umiranja in poslavljanja iz tega sveta v Hospicu je bila tako intenzivna in doživljajsko bogata, kot tudi pretresljiva in duševno zahtevna, da sem nemudoma začutil impulz, da bi še kdaj v življenju lahko čutil čast in privilegij biti poleg umirajočega. Prostovoljec Hospica sem uradno postal leta 2019, saj so morale stvari v meni dozoreti. Sicer sem se mislil na to pustolovščino podati že leta 2013, vendar je bil etični kodeks Hospica pač takšen, da je predvideval še vsaj leto dni časa za žalovanje. Spominjam se, da sem bil takrat kar malo užaljen, saj sem se čutil pripravljenega in usposobljenega, da prostovoljstvo začnem takoj. No, po enem letu pa sem že spremenil mišljenje, saj sem dejansko dokaj intenzivno žaloval in me potem bližina smrti nekaj časa ni več privlačila,« nam v uvodu pove Žiga, ki je zdaj že dobro leto dni eden od približno 150 prostovoljcev, ki delujejo v desetih območnih odborih, razpršenih po celotni Sloveniji. Meni, da je za takšno delo primeren vsakdo, saj se mu zdi tovrstno prostovoljstvo naravna človeška dolžnost.

Nazadnje je bil vključen v spremljanje umirajoče gospe iz ene od vasi v Tuhinjski dolini. »Naključje je hotelo, da sva se videla le enkrat. Šlo je za neke vrste predstavitveno srečanje, na podlagi katerega ugotovimo, ali si umirajoči in prostovoljec tudi 'ustrezata'. V manj kot tednu dni pa sem izvedel novico, da je gospa že preminula. Vloga prostovoljca je predvsem v tem, da nesebično nudi svojo prisotnost, z osredotočenostjo na dejanske potrebe umirajočega, nikakor pa se ne vmešava v njegove odnose s svojci. Zaradi tega je prej treba opraviti tudi usposabljanje.«

Čeprav sleherno prostovoljno delo lahko bogati, pa biti ob umirajočemu ali njegovih svojcih še zdaleč ni lahko. A Žiga Čamernik tudi zaradi izkušnje v Hospicu na svoje življenje gleda drugače. »Seveda ni lahko, ko pa veš, da se človek poslavlja in da ima pred seboj le še kakšno leto življenja, morda nekaj več, še večkrat pa manj. Vendar tudi življenje nas, 'zdravih', nikakor ni samoumevno, saj nikoli ne veš, kdaj živiš svoj zadnji dan. V tej perspektivi je meni osebno precej bolj pomembna kakovost našega življenja kot pa sama kvantiteta, ki pomeni njegovo ohranjanje za vsako ceno, kar pogosto medicina tudi počne. Umirajoči navadno ni zelo zahteven, kot se včasih zmotno verjame, ampak potrebuje le kanček naše pozornosti, nikakor pa ne pomilovanja, kar je sicer eden hujših spodrsljajev, ki ga v tem primeru lahko storimo. Zavest umirajočih ljudi je praviloma precej širša, kot je to običajno, zato razumejo – predvsem pa čutijo – marsikaj, kar ostalim ostane skrito. Zato v tem kontekstu nikakor ne verjamem v strategijo prikrivanja česarkoli pred njimi, saj pogosto vedo stvari že dolgo pred nami,« nam pojasni sogovornik, ki od veščin, ki mu pomagajo pri tovrstnem delu, poudari zbranost preko vseh čutil, se pravi biti tukaj in zdaj.

V Slovenskem društvu hospic si s svojim delom prizadevajo detabuizirati smrt, ki je neprijetna, če ne celo 'prepovedana' tema v celotni zahodni kulturi. »Ker težko živimo, težko tudi umiramo. Strah, negotovost, skrbi vseh vrst, za katere se zdi, da se v današnji situaciji samo še stopnjujejo, ne pripomorejo k temu, da bi razvili sproščen odnos do smrti. Tragedija smrti je nemara v tem, da imamo pogosto občutek, da umrlemu nismo izrekli ali pokazali vsega, kar bi mu lahko, zato je vse skupaj pogosto pomešano še z občutkom slabe vesti oziroma krivde, kar lahko naredi situacijo za nas praktično neznosno. In v tem kontekstu je ustrezna komunikacija res dobra stvar, ki pa je lahko tudi neverbalne narave, saj razumevanje ni le v besedah. Zato sam nisem pristaš pregovora 'o mrtvih vse najbolje', raje pokažimo, da jih cenimo, ko so še živi. Rešitev je zame tako edino v sprejemanju (smrti),« zaključi Žiga Čamernik, ki tovrstno prostovoljstvo priporoča vsem že zaradi izkušnje.