Tisoč kilometrov pred ciljem se je posadka povečala: za volanom Aljaž, ob njem Adam, zadaj pa od leve Krištof, Katja in Blaž.

Tako malo, a dovolj za srečo

Tradicionalnega relija Budimpešta–Bamako za drugačnih avantur željne popotnike se je letos udeležilo tudi nekaj posadk iz Gorenjske. Med njimi trojica Aljaž Stare, Blaž Trček in Adam Klemm v osemnajst let starem Citroënovem C5. Z darili za otroke sodeloval tudi Gorenjski glas.

Tik preden se je tudi po Evropi razširila epidemija covida-19, so se sredi februarja po 18-dnevni afriški avanturi, imenovani Budimpešta-Bamako, domov v Slovenijo vrnili tudi člani ene izmed sodelujočih posadk, saksofonista Adam Klemm in Blaž Trček, sicer kolega iz Big banda RTV Slovenija, in profesor managementa dr. Aljaž Stare. Prvi je v Ljubljani živeč Vojvodinec, druga dva sta Gorenjca iz Radovljice in Kranja. O zanimivem potovalnem izzivu sem se pogovarjal z izkušenim popotnikom Aljažem Staretom iz Stražišča. Evropo je po dolgem in počez obredel s Citroënovim starodobnikom »spačkom«, potepal pa se je tudi po Aziji, Avstraliji in Oceaniji, Južni Ameriki.

»Potepanje po svetu je že v moji naravi,« poudari Stare. »Ko gre za potovanja v kraje, kjer še nisem bil, me ni treba dolgo prepričevati. Pred odločitvijo pretehtaš le časovne ter denarne zmožnosti, in če se plani izidejo, ovir ni. Pred letom me je prijatelj Blaž ves navdušen začel prepričevati, da sem pravi človek za zanimiv turistični reli po Afriki, ki ga do takrat nisem poznal. Seveda je ob tem poudaril, da bi bila to zanimiva avantura za mojega spačka, a moram priznati, da se mi je ob ogledu fotografij prejšnjih izvedb relija spaček kar malo zasmilil. Saj ne, da ne bi zmogel, a vseeno … Blaž ni odnehal in me je lansko jesen prepričal s tem, da je našel pravi avto za to avanturo – Citroën C5.«

Ne le do Ljubljane, tudi med kamele

Reli Budimpešta–Bamako je bil prvič izpeljan leta 2005. Madžarski organizatorji so se zgledovali po reliju Pariz–Dakar, pri čemer avantura ni bila namenjena tekmovalcem, ampak vsem »običajnim« ljudem, ki imajo čas in voljo ter si upajo s svojim avtom podati v afriško divjino. Stare pove, da je bila letos trasa v primerjavi s preteklimi leti sicer nekoliko spremenjena, saj se je pot namesto v Bamaku končala v mestu Freetown v Sierri Leone, udeleženci pa so poleg nekaj evropskih držav do cilja poleg Maroka na afriških tleh obiskali še Mavretanijo, Senegal, Gvinejo in celotno Zahodno Saharo, ki jo nekateri omenjajo kot samostojno državo, a je še vedno del Maroka.

»Traso določi organizator, ki poskrbi za 'divje kampiranje' (brez sanitarij in tekoče vode) in vizume ter uredi hitrejše prečkanje mej, vse drugo pa je stvar udeležencev. Seveda je del karavane tudi ekipa prve pomoči; vse v zvezi z avti, oprema in popravila, pa sloni na naši lastni pripravljenosti, sreči in iznajdljivosti,« pojasnjuje Stare; da je bilo za vse udeležence iz držav zahodno od Madžarske pomembno predvsem, da so v treh dneh prišli v maroški Marakeš, kjer je bil prvi skupni kamp na afriških tleh.

Na reli je bilo prijavljenih 277 vozil, vsaj polovica terencev, petina motorjev, nekaj kombijev in le četrtina običajnih avtomobilov, od teh največ mercedesov, ki gredo v Afriki tudi najbolj v promet. Večina udeležencev namreč na koncu avtomobile proda, tako je tudi Aljaževa ekipa za tisoč dolarjev prodala svojega in se domov vrnila z letalom. Avanture se je udeležilo devet slovenskih posadk, Aljaž, Blaž in Adam so na pot krenili z 18 let starim Citroënovim modelom C5 2.0 HDI. »Avto je bil v preteklosti sicer enkrat zaleten, zato je bil hladilnik nekoliko postrani, blatnike in ostale stvari okoli motorja pa je držalo vrsto vezic. Montirali smo manjkajoči kolotek, dodali pločevino pod motor, in kljub temu da je mehanik na uradnem servisu malce v šali dejal, da nas z njim ne bi pustil niti do Ljubljane, je avto zdržal vseh 8.300 kilometrov do cilja,« o njihovem transportu pove Aljaž in doda, da so za zadnjih tisoč kilometrov 'na krov' vzeli še Krištofa in Katjo z Bleda oziroma Tržiča, saj je njun Golf 2 zaradi poškodbe nosilca kolesa na poti omagal.

Telefon za šop banan

Udeležence je na poti spremljala tako zelena narava na severu Maroka kot rdeče kamenje, ki je vedno bolj bledelo in se v Sahari spremenilo v pesek. Tam so ob cestah in na njih srečevali predvsem kamele. »Makadamske ceste so bile na koncu podobne klasičnim tekaškim stezam na stadionih še pred dobo tartana. Seveda niso bile tako ravne, na trenutke so bile celo podobne hudournikom, sploh na obmejni cesti med Senegalom in Gvinejo ter v SZ Gvineji, kjer smo porabili dva dni za štiristo kilometrov, večinoma z dvignjeno avtomobilsko hidravliko in ob povprečni hitrosti dvajset kilometrov na uro.«

Čeprav je organizator povsod poskrbel za hitri prehod meje, pa se je ponekod postopek nekoliko upočasnil. »Iz Maroka v Mavretanijo je, čeprav smo formalnosti urejali že v kampu, vse skupaj trajalo kar šest ur, mnogi pa so z birokracijo opravili šele naslednji dan. So nas pa slikali in vzeli prste odtise. Četudi smo formalnosti urejali v vasi sredi ničesar, so nam merili telesno temperaturo,« se spominja sogovornik in nadaljuje, da imajo v vseh državah cestne kontrole, na katerih so morali uradnikom posredovati podatke, ki so jih za take priložnosti imeli že vnaprej pripravljene. Redki uradniki so zahtevali »petit cadeau« (majhno darilo), po navadi smo jim kar sami od sebe podarili kakšen kemični svinčnik ali vžigalnik.

Kako so sicer na pisano karavano avtomobilov in nekoliko drugačne turiste gledali domačini? »V glavnem so nam mahali in nas pozdravljali. Običajno niso prosili, če pa si ustavil avto, odprl okno in nakazal, da imaš nekaj zanje, so kar pridrveli in kričali »petit cadeau«. S seboj smo imeli ves prtljažnik oblačil, predvsem majic, ženskih oblek in podobno. Najpogosteje smo jih delili otrokom in mladostnikom, ki so nas pozdravljali ob cesti. Razdelili smo veliko igrač, kapic s ščitnikom in kemičnih svinčnikov. Enkrat smo zamenjali telefon za šop banan, v zadnjem kampu smo domačinom razdelili vso opremo za kampiranje, ki smo jo imeli s seboj.«

Nagovoril jih je predsednik države

Reli pa ima tudi dobrodelno noto. Tako so v vasi Dindefelo na jugu Senegala imeli poseben sprejem, na katerem so denar, ki so ga zaslužili s prodajo pijače, namenili gradnji vodovoda. »Organizator je tudi sicer imel poseben račun za ta dobrodelni projekt. V vasi Gaoual v Gvineji smo plačali poseben pripravljen 'kamp', denar pa je šel za razvoj vasi. V Sierri Leone je veliko udeležencev šoli v vasi Masiaka podarilo prenosne računalnike, tudi mi smo imeli tri s seboj, in druge šolske potrebščine.«

Cilj relija je bil na nacionalnem stadionu v Freetownu. Aljaž Stare se spominja zanimivega sprejema za popotnike. »Zadnjih devetdeset kilometrov, od omenjene vasi do glavnega mesta, so zaprli pol avtoceste, ki je bila namenjena samo udeležencem relija. Na obeh straneh ceste so policisti kadeti strumno salutirali, ko smo se peljali mimo. V neki vasi smo se ustavili, da nakupimo hrano, vodo in SIM-kartico za telefon, pa so nas policisti peljali do pravih trgovin in poskrbeli, da nas prodajalci niso preveč obrali s cenami za turiste,« pripoveduje popotnik in dodaja, da jih je na stadionu ob nekaj govorih in kulturnem programu pozdravil tudi predsednik države dr. Julius Maada Bio. Stare meni, da so se tudi na ta način potrudili, da bi udeleženci relija v svoje države odnesli čim bolj pozitivno podobo države in jo širili naprej, s čimer bi spodbudili razvoj turizma.

Pravi ljudje z istim ciljem

Na vprašanje, kam »na polico« popotniških izkušenj bo uvrstil pot od doma do Freetowna v Sierri Leone, Aljaž pove, da se v načinu potovanja zanj ni zgodilo kaj bistveno novega, razen seveda vožnje po puščavi med kamelami in avanturističnih voženj po nečem, čemur bi težko rekli cesta. Za avanturistično ocenjuje vožnjo s petimi kilometri na uro čez luknje.

»Ves čas nas je skupaj potovalo pet, na koncu celo z istim avtom. Ni bilo težko, saj smo si po značajih očitno zadosti podobni, ravno prav strpni eden do drugega. Če imaš skupni cilj, tudi ne more biti kaj dosti narobe. V dveh tednih se nismo niti enkrat sporekli,« še pove Aljaž Stare in na koncu pogovora doda: »Še enkrat znova sem, tako kot že v drugih, če jim rečemo manj razvitih deželah, spoznal, kaj vse imamo za razliko od njih, mi doma v Sloveniji in Evropi, pa so nekateri še vedno zelo nesrečni. Oni živijo v barakah, brez elektrike in tekoče vode, brez televizije, avtov … pa so ves čas nasmejani.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 11°

delno oblačno
vlažnost: 62 %
veter: V, hitrost: 11 km/h

6/22

sreda

6/20

četrtek

10/19

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

OBVESTILA / Škofja Loka, 27. maj 2020

Vpis učencev v glasbeno šolo

RAZSTAVE / Škofja Loka, 27. maj 2020

Zornica

IZLETI / Brezje pri Tržiču, 30. maj 2020

Spletno Majsko romanje po Rožnovenski poti

IZLETI / Kranj, 25. junij 2020

Štiridnevni izlet v Bosno

IZLETI / Kranj, 3. julij 2020

V Romunijo

IZLETI / Kranj, 9. september 2020

Letovanje na otoku Rabu

 

 
 

 

 
 
 

Obiskali partizansko bolnišnico Košuta / 23:11, 26. maj

Partizani trdijo, da so pobiti v povojnih pobojih izdajalci. Glede na veliko število grobišč po naši državi in tudi na veliko število umorje...

Obiskali partizansko bolnišnico Košuta / 15:06, 26. maj

Ne pozabi vzroka. V kolikor ne bi okupator napadel takratno Jugoslavijo in če ne bi nekateri ljudje stopili v pomoč okupatorju z izdajanjem ...

Poleti bom šla v Prekmurje / 14:16, 26. maj

Nisem še prepričan, če je ta gesta ravno za pozdraviti, ker nekaj nam ne bo šenkal nihče, ampak smo vedno plačniki državljani. Sliši se pa r...

Ob polnoletnosti nov izziv / 14:11, 26. maj

Da me ne bo kdo napačno razumel, tudi sam sem sodeloval v akciji in nabral kar polno vrečo tiste velike rumene vreče, smeti. Prepričan sem, ...

Zakaj so inšpektorji in redarji brskali po smeteh / 12:06, 26. maj

Te vrste ljudi je treba strogo kaznovati in z imenom javno objaviti

Za odprte trgovine ob nedeljah / 09:35, 26. maj

Zaprtje prodajaln, trgovin ob nedeljah bi pomenilo upad prihodka in zmanjšanje gospodarske aktivnosti, verjetno je zato tudi PV in minister spremenil mnenje in do tega ne bo prišlo !

Za odprte trgovine ob nedeljah / 08:13, 26. maj

Glede na to, da je za odprtje trgovin ob nedeljah tudi Trgovinska zbornica, vlada ne more temu nasprotovati. Na eni strani so papirnati sind...