Predlogi za boljšo šolo

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / petek, 23. oktober 2020 / 17:40  

Za boljšo šolo (96)

V svojem zadnjem prispevku podlistka Za boljšo šolo bi rada strnila in povzela predloge, na katerih področjih bi bile po mojem mnenju (ne samo mojem) potrebne spremembe za izboljšanje razmer v naši šoli.

Prvo je zavedanje, da je osnovna šola izjemnega, usodnega pomena za vse otroke, saj tukaj pridobivajo prve izkušnje in spoznanja o učenju, o svojih sposobnostih, o svoji človeški vrednosti, kar vse se zapiše v trajni spomin. Zato je tako pomembno, da so otroci v tem zgodnjem obdobju sprejeti v svoji izvirnosti in enkratnosti svojih talentov. Ker osnovno šolo obiskujejo vsi otroci, ima ta vzgojno-izobraževalna ustanova enkratno priložnost, da izobražuje in vzgaja vse otroke po najvišjih načelih pedagoške, psihološke in socialne stroke.

Vsi otroci, ne glede na socialno-ekonomske razmere v svojih družinah, naj bi imeli v šoli enake možnosti za optimalni razvoj. To zahtevno humanistično nalogo lahko opravljajo samo vrhunsko izobraženi učitelji z visoko razvito čustveno in socialno inteligenco, da si lahko pridobijo avtoriteto, zaupanje in spoštovanje otrok in njihovih staršev. Ena od nujnih sprememb je zagotovo sistematična skrb za stalno strokovno in osebnostno rast učiteljev.

Pri izboljševanju kakovosti dela v šolah ima pomembno vlogo tudi ravnatelj kot pedagoški vodja, zato je treba ponovno premisliti, kolikšna je v resnici njegova moč vodenja.

Nujno potrebna sprememba je tudi drugačno, bolj celostno pojmovanje znanja in razumevanja bistva učenja. Učenje ni zgolj površinsko pridobivanje, kopičenje in pomnjenje nepregledne količine podatkov, pač pa je to proces globljega razumevanja učnih gradiv in samega sebe. Učence bi morali navajati na samostojno učenje, da bi si znali sami organizirati učenje, da bi znali brati z razumevanjem, izpisovati pomembne podatke, ugotavljati bistvo. Teh veščin bi se otroci morali naučiti že v osnovni šoli, da bi jih znali kasneje uporabljati v svojem življenju, ne glede na to, kako dolgo se bodo šolali. V šoli bi moralo biti več sodelovalnega in projektnega učenja. Te oblike učenja pa bodo možne samo v primeru, da bodo učni načrti manj natrpani. Zato bi morale strokovne skupine, sestavljene iz predmetnih strokovnjakov, razvojnih psihologov in pedagoških psihologov takoj prerešetati učne načrte in ohraniti v njih samo temeljna znanja.

Spremeniti bi se moralo tudi ocenjevanje. Številčne ocene naj zamenjajo opisne oziroma ocenjevalne tabele, da bo znanje merjeno individualno in bo vsak otrok ocenjen v skladu s svojimi sposobnostmi brez primerjave z drugimi. Če bodo učenci ozavestili svoje talente in znanje, se bodo znali odločiti za nadaljnje šolanje in svoj poklic. Pri tem so pomembne povratne informacije in pomoč učiteljev.

Za boljšo šolo bi bila potrebna tudi fleksibilnejša organizacija pouka. Zakaj ne bi imeli učenci dnevno na urniku samo po dva predmeta z več urami, da bi se res lahko posvetili globinskemu učenju z različnimi oblikami in metodami dela. Za sprostitev in premik na druge vrste inteligenc pa naj bi bili vmes na urniku tudi t. i. vzgojni predmeti. Predvsem športna vzgoja bi morala biti na urniku vsak dan. V aktivnem procesu učenja bi se otroci lahko več naučili v šoli in bi ostalo manj dela za dom. Ob drugačni organizaciji pouka in zmanjšanih učnih načrtih bi učiteljem ostalo več časa za neposredno vzgojno delo in pogovore z učenci.