Ko je poklic tudi delo za dušo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 31. oktober 2020 / 20:41  

Arhivistka v Zgodovinskem arhivu Ljubljana Škofjeločanka Nataša Budna Kodrič je prejela letošnje Aškerčevo priznanje za obsežno publikacijo o zakoncih Terpinc.

O čem ste razmišljali ob tem, ko ste pred dnevi v ljubljanski mestni hiši prejemali Aškerčevo priznanje za svoje obsežno delo Korespondenca Jožefine in Fidelija Terpinc (1825–1858)?

Joj, nič posebnega. Pravzaprav se tega sploh ne spomnim. Pred tem mi je sodelavka rekla: »Ko boš stala tam na odru, se spomni vsega, kar si doslej naredila v arhivistiki, in uživaj v trenutku.« A nazadnje sploh nisem imela časa razmišljati, razen tega, kaj bom povedala v zahvalnem govoru navzočim.

Kaj vas je spodbudilo k raziskovanju korespondence zakoncev Terpinc? To, da sta v 19. stoletju zelo pomembna Slovenca, člana takratne slovenske gospodarske elite, danes v širši javnosti nezasluženo nekoliko pozabljena? Vas je zanimal njun prispevek k slovenstvu v času marčne revolucije, mogoče tudi, da Fidelij izhaja iz Gorenjske, iz Kranja, ali da je bil med več gradovi, ki jih je kupil, tudi Loški grad, ki krasi mesto, v katerem živite?

Do Fidelija Terpinca in njegove žene Jožefine sem prišla prav po tej poti, preko prve slovenske pisateljice Josipine Urbančič - Turnograjske. Sredi devetdesetih sem v Rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice naletela na korespondenco med Josipino in njenim bodočim možem Lovrom Tomanom. Bila je v slovenščini, izjemno zanimiva, intimna, a tudi povedna v smislu zgodovinskih dogodkov, oseb ipd. V teh pismih sem pogosto naletela na »strička« Fidelija Terpinca in njegovo ženo. Postopoma sem ugotovila, da je bil Fidelij Terpinc pravzaprav bratranec Josipinine mame Jožefe. Oba sta bila rojena v Kranju, kamor se je ob koncu 18. stoletja priselilo kar nekaj bratov in sester Terpinc. Terpinčevi so prihajali z Bleda, v Kranju so si ustvarili družine in premoženje; bili so obrtniki oziroma trgovci.

Fidelij Terpinc je bil v svojem času pomemben kot trgovec in industrialec – ustanovil je papirnici v Vevčah in v Goričanah pri Medvodah, mecen, inovator v kmetijstvu, predsednik Kranjske kmetijske družbe, popotnik in še kaj. V obdobju po koncu avstro-ogrske monarhije je postal sinonim uspešnega Kranjca iz predmarčne dobe, narodnjak in član Bleiweisovega kroga staroslovencev, v socializmu pa eden prvih slovenskih kapitalistov in izkoriščevalcev delavskega razreda. Zato je njegov pomen z desetletji vse bolj padal in danes ga Slovenci skoraj ne poznajo več. A moj namen ni bila njegova revitalizacija. Želela sem le objaviti vir, ki je pomemben s stališča časa, v katerem je nastal, ki lahko prispeva k novim spoznanjem na področju zgodovinopisja, umetnosti, kulture, etnologije ipd.

Gre za zelo obsežno delo na skoraj štiristo straneh, pregledali in transkribirali ste kar 215 enot osebne korespondence zakoncev Terpinc – v nemščini?

Treba je povedati, da je v Virih objavljen del korespondence, le družinska pisma. Nekaj manj kot sto pisem prijateljev, poslovnih partnerjev in znancev se še pripravlja za objavo.

Pisma so v nemščini, transkribirala sem jih precej let, saj na začetku nisem imela nobenih načrtov za objavo. To je bilo delo za dušo, ki sem ga opravila doma, ob koncih tedna, ob večerih. Šele pozneje, ko sem bila pri koncu s transkripcijo, se mi je zazdelo, da bi bilo škoda, če tega zanimivega vira ne bi ponudila tudi drugim uporabnikom. Kot arhivistka sem se odločila za objavo vira, saj so tovrstne objave pravzaprav ena glavnih nalog arhivov.

Ob najbrž nekoliko arhaični nemščini gre tudi za različne pisave širšega kroga korespondentov. Kako ste se spopadali z branjem?

Res je. Pri nekaterih sem se precej namučila. A sčasoma se privadiš vsem pisavam. Zares arhaična je bila nemščina starejših korespondentov, Jožefininih staršev Franca in Terezije Češko in Fidelijevega očeta Blaža. Na srečo so bila njihova pisma krajša in tudi ni jih bilo veliko.

Ste kje zasledili tudi omembe Bleiweisa ali Prešerna, ki sta med Slovenci najbrž najbolj znana Terpinčeva sodobnika?

Na žalost ne. Enkrat je omenjeno ime Smoleta, pa še pri tem gre verjetno za Andrejevega brata. Andrej Smole je bil namreč Jožefinin nesojeni ženin. V drugem delu korespondence bo dvakrat omenjen Matija Čop kot zaročenec Jožefinine znanke Antonije Baraga, večkrat sta omenjena brata Janez in Matej Langus ter njuni ženi. Janez Langus je s svojimi pomočniki poslikal sobe v fužinskem gradu in v Češkovi hiši na Mestnem trgu v Ljubljani.

Kar se Prešerna tiče, je treba vedeti, da v omenjenem času ni spadal med pomembnejše Ljubljančane, bil je nižji uradnik in »avantgardni« umetnik. Kot tak seveda ni prihajal v stik s Terpinčevim krogom industrialcev, visokih uradnikov in plemstva.

Kaj vas je pri branju korespondence najbolj presenečalo?

Pisma odsevajo osebnostne značilnosti piscev. Fidelij se pokaže kot duhovit, a pozoren mož, Jožefina je inteligentna, dobrosrčna, a tudi razvajena in zahtevna. Jožefinin brat Valentin Češko, ljubljanski steklar in trgovec, poznejši Fidelijev poslovni partner, ima izjemen dar opazovanja in opisovanja vsega mogočega, od narave do dogodkov, osebnosti, zgodovine, njegova žena Nina (Ana) pa Jožefini sporoča ljubljanske novice in prigode v soseščini ...

Sicer pa so pisma razkrila veliko zmoto, ki so jo razširili poznejši zgodovinopisci in biografi: da naj bi Fidelij Terpinc najprej kupil grad Fužine in preselil svojo trgovino v Ljubljano, šele nato si je poiskal nevesto in slučajno je bila to Jožefina Češko. V resnici je bilo obratno: ker se je zagledal v Jožefino, ki je starši niso pustili iz Ljubljane, sta morala Fidelij in njegov oče čez noč spremeniti svoje poslovne načrte. Fidelija je oče izplačal, za svojega dediča v Kranju pa določil vnuka Karla Floriana. V dobrega pol leta, od marca do novembra 1825, se je življenje Fidelija Terpinca obrnilo v povsem drugo smer. A verjetno v pravo, saj mu v Kranju gotovo ne bi uspelo to, kar je dosegel v Ljubljani.

Obstaja sicer Trpinčeva ulica v ljubljanskih Fužinah, kjer je živel v tamkajšnjem gradu, zakaj ne Terpinčeva?

Niti v virih niti v literaturi nisem pogosto naletela na obliko priimka Trpinc, čeprav se je kdaj pa kdaj tudi našlo. V preteklosti glede pravilnosti imen in priimkov niso bili zelo natančni. Ta ulica je bila poimenovana leta 1939 in le domnevam lahko, da pač ljubljanskim mestnim svetnikom oblika imena ni bila zelo pomembna. Večji del krivde gre gotovo tistemu, ki je ime predlagal v tej obliki.

Kot je zapisala žirija za podeljevanje Aškerčeve nagrade in priznanj, je publikacija tudi odlična promocija arhivske dejavnosti in dela s primarnimi viri. Kako pomembna se vam zdi popularizacija arhivskega dela v širši javnosti. Spomnim se slikanice z Miško Mico v arhivu, ki sta jo pred leti najmlajšim namenili s kolegico soavtorico Barbaro Pešak Mikec?

Eno je naše arhivsko strokovno delo, ki navadno doseže in nagovarja ožji krog ljudi, predvsem raziskovalce. Zavedamo pa se, da javnost od vseh zavodov na področju kulture najmanj pozna prav arhive. Z Barbaro sva naleteli na težavo, ko je bilo treba najinim otrokom razložiti, kje in kaj njuni mami delata. Obenem sva se zavedali, da večina odraslih ni bistveno bolje informirana o našem delu. Tako je nastala ideja o arhivski slikanici, pripomočku za otroke, iz katerih bodo zrasle o arhivih in arhivistiki podučene osebe. Spisali sva tri zgodbice o miški Mici in duhcu Ferdiju, ki raziskujeta arhivsko gradivo in se seznanjata z arhivistiko kot vedo. Verjetno bi nastala še kakšna, a se je žal Barbara Pešak Mikec pred dvema letoma prezgodaj poslovila, z njo pa tudi ideje o novih prigodah arhivskih junakov.

Čez dve leti bodo minila tri desetletja, odkar se posvečate arhivskemu delu. Za človeka se v smislu znanja, izkušenj pa tudi let to zdi že kar dolga doba, za gradivo, s katerim se ukvarjate, pa velja nasprotno – tako kratkega obdobja arhiv najbrž sploh ne zajame?

Arhivistika kot veda in tudi kot praksa se je v teh tridesetih letih neverjetno spremenila. Predmet našega zanimanja niso več zapisi, ki jih čas sam po sebi »evidentira« kot arhivsko gradivo, torej kot nekaj pomembnega za znanost, kulturo, zgodovino ... Danes, v digitalni dobi, moramo arhivisti vnaprej določati, katero gradivo bo imelo takšen pomen čez trideset let, ko ga bomo prevzeli v arhiv, ne glede na to, ali je v fizični ali elektronski obliki. Vedno bolj postajamo uradniki, že od zakona o denacionalizaciji v devetdesetih se število uporabnikov z upravnimi vlogami iz leta v leto veča. Skratka, pred nami je vedno več nalog, ki jim kot zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji, jezikoslovci, sociologi, torej družboslovci humanisti nismo več kos. Kako se bo naše sedanje delo z arhivskim gradivom izkazalo v daljšem časovnem obdobju, si pa ne upam napovedati.