Sleparija s čudežno Johanco

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. november 2020 / 11:11  

Pred 135 leti se je v Repnjah rodila Ivanka Jerovšek oziroma vodiška Johanca, katere »čudeži« so pred dobrimi sto leti odmevali tako doma kot tudi v tujini.

Ivanka Jerovšek, ki so jo že od mladih let klicali Johanca, se je rodila v revno družino v Repnjah pri Vodicah. Že zgodaj je zaradi alkoholizma umrl njen oče, v Johančinem 18. letu pa še mama. Za petero otrok se je zavzel vodiški župnik Simon Žužek in Johanco poslal služit za deklo v benediktinski samostan na Reko.

Kot v knjigi Vodiški čudeži, v kateri je popisal njeno zanimivo življenjsko usodo, piše zgodovinar Damir Globočnik, je sicer zelo pobožna Johanca hitro opazila, da so redovnice spoštovane in jim ni treba opravljati najtežjih del, zato se je zelo trudila, da bi tudi sama postala nuna in je svojo versko gorečnost tudi javno izkazovala. A njena radoživa narava materi prednici ni ugajala, poleg tega je menila, da je sicer verno dekle svojo vernost rado izrabljalo za lastno uveljavitev.

Johanca se je zato trudila »izsiliti« sprejem med nune na druge načine. Tako naj bi 13. aprila 1909 doživela prvo videnje – prikazala naj bi se ji Marija. Nekaj mesecev kasneje naj bi se ji pojavile prve krvavitve. Kri je opazila na glavi, rokah, nogah in levi strani telesa. Starejša nuna Jožefa iz Senja ji je povedala, da so to stigme, znamenja Kristusovih ran, in ji po kasnejšem pripovedovanju Johance tudi svetovala, kako naj odigra svetniško zamaknjenost in trpljenje: zleze naj v posteljo, se premetava, kot da bi trpela, in se neopazno namaže z živalsko krvjo.

Redovnice Johanci in njenim stigmam niso docela verjele, zato je morala samostan zapustiti. Zatočišče je našla pri laični skupini vernih deklet, Marijinih devicah, ki so jo vodile po raznih procesijah, na katerih je Johanca uprizarjala svoje trpljenje. Vest o Johančinih čudežih je prišla tudi do ljubljanskega nadškofa Jegliča, ki se je odločil, da jo pošlje nazaj v Vodice, kjer jo je pod okrilje vzel tamkajšnji župnik.

Kljub temu da so jo večkrat pregledali in razlogov za njene krvavitve niso našli, ji nastopov niso prepovedali. Tako je tudi v Vodicah, kamor je prišla leta 1912, uprizarjala svoje trpljenje in privabljala vedno večje občinstvo, ki je kupovalo tudi vodo, v kateri je bila oprana njena okrvavljena obleka in naj bi bila zdravilna.

Johančina prevara je bila razkrinkana leta 1913, po tem ko je Slovenski narod v vesti Sleparija s čudežno Johanco iz Vodic, objavil pričevanja izvoščka Matevža Ažmana, da naj bi Johanco peljal po kri v ljubljansko mestno klavnico, med eno od seans pa je nato salezijanec Josip Valjavec odkrili, da med nogami skriva meh, napolnjen z živalsko krvjo, drobne cevke pa je imela napeljane med lase in pod rokave srajce ter pod nogavicami do stopal. Sodniki, med katerimi je bil tudi pravnik in pisatelj Fran Milčinski, so Johanco obsodili na deset mesecev zapora.

Johančine prevare so izredno odmevale v slovenski javnosti in so služile tudi za obračun med slovenskim liberalnim in katoliškim taborom. O škandalu pa niso poročali le na domačih tleh, temveč so se, kot piše Globočnik, o njem razpisali tudi češki, nemški, madžarski, hrvaški, italijanski, bolgarski in celo ameriški časniki.

Zaradi svojih dejanj je bila tudi po prestani kazni zasmehovana in je težko dobila delo. Umrla je leta 1919, stara le 34 let, zaradi zastrupitve krvi, potem ko se je zbodla na zarjavelih vilah.

Po navedbah več virov naj bi njeno okostje kasneje uporabljali na medicinski fakulteti kot študijski skelet. Kot pa v prispevku o njej v vodiškem zborniku piše Jana Ozimek, so jo lani, ob stoletnici smrti, pokopali na ljubljanskih Žalah.