Enkrat učiteljica, vedno učiteljica

Besedilo: Klara Mrak
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. februar 2023 / 09:12  

»Ko smo avgusta leta 2018 prišli v Belgijo, je bilo zelo vroče, kar nas je presenetilo, saj je Belgija znana po tem, da velikokrat dežuje,« pravi Helena Fortuna Jelenc, ki z družino zavoljo moževe službe že peto leto živi blizu Monsa v Belgiji.

Helena Fortuna Jelenc z možem Miho Jelencem in sinovoma Davidom in Erikom v Belgiji živi že pet let. »Prva tri leta je Miha tu delal za Slovensko vojsko, živeli smo v vojaški bazi Shape, ki je v bistvu mestece v malem. Tam je vse, od šol in bolnišnice do knjižnice, bazena in optike, načeloma je v bazi na voljo vse. Vsi govorijo angleško, kar je super. Preden smo prišli gor, nisem imela veliko znanja francoščine,« se spominja Helena in pove, da bi se po treh letih morali vrniti v rodne kraje. A želeli so si ostati. »Za en mesec smo se vrnili v Slovenijo, to je bil kar stresen mesec, ker nismo bili prepričani, ali bo Miha dobil službo pri Natu ali ne. Na srečo je uspelo in vrnili smo se v Belgijo. Zdaj je zaposlen kot IT-tehnik.« Zdaj živijo blizu baze, v vasi Jurbise, ki je kake tri, štiri kilometre oddaljena od moževe službe, za hišo in med hišami so pašniki. Gre za mirno vaško okolje, ki po Heleninih besedah spominja na domače kraje Poljanske doline – Gorenje vasi in Žirov, kjer sta Helena in Miha preživljala otroštvo in mladost. Njuna otroka še vedno obiskujeta šolo v bazi, že od leta 2018, tam imata prijatelje. Valonski del Belgije, kjer prebivajo, ima šolski urnik tak, da imajo sedem tednov šole in dva tedna počitnic. Pouk se začne v zadnjem tednu avgusta in konča v prvem tednu julija. Ko imajo čas, družina rada raziskuje belgijske kraje. »Najljubša sta nam Brugge in Durbuy. Obožujem sipine na belgijski obali, predvsem Westende. Splača se obiskati še Gent, Antwerpen in Dinant. Velikokrat obiščemo bližnji Waterloo.«

Biologinja in ljubiteljica živali

Helena je sicer profesorica biologije in gospodinjstva, preden so se preselili v Belgijo, je poučevala na Centru biotehnike in turizma Grm Novo mesto, tako da kot biologinja ves čas goji ljubezen do narave in vsega, kar je povezano z živalmi. »Mislim, da sta izbira mojega poklica in ljubezen do živali povezani s tem, da smo živeli na vasi in smo otroci veliko časa preživeli zunaj. Kot majhna sem posvojila vse mačke, ki so prišli k hiši, in tudi skrbela zanje. Ko sem dobila denar od študentskega dela, je šlo veliko denarja za živali okrog hiše.« V času absolventskega staža je delala na oddelku za ekologijo na ljubljanski Biotehniški fakulteti. »Popisovali smo populacijo risov v Sloveniji, sodelovala sem pri postavitvi pasti, v katere so se ujeli, da smo jih opremili s telemetričnimi ovratnicami. Spominjam se odprav, ko smo šli dva, trije na teren v visok sneg na goteniško planoto in iskali sledi risov … Sem pa delala tudi diplomsko nalogo, ki je bila blizu te tematike: popisala sem domače mačke Dragarske doline, kjer je prihajalo do križanja divjih mačk z domačo mačko.«

Ne samo risi, tudi volkovi, eksotične živali – in Cash

»V Sloveniji vsaki dve leti delajo popis volkov, pred dvema letoma je sovpadlo, da so ga izvajali takrat, ko smo poleti iz Belgije prišli domov na dopust. Prijavila sem se za prostovoljko za omenjeni popis, naša skupina je dve noči prenočevala na območju Blegoša. In preprosto 'tuliš'. Mi takrat žal nismo dobili odziva, ker v tistem času očitno ni bilo volkov na tistem območju, ampak bila je pa zanimiva izkušnja.« Tudi s pernatimi živalmi se je ukvarjala. »Dolgo smo imeli papige, agapornise, tudi leglo mladičev smo imeli, posvojili smo bradato agamo, kasneje še ameriškega goža, še iz študentskih let imam ptičjega pajka. Papige so še v Sloveniji dočakale naravno starost in poginile, v Belgijo smo prišli z vsemi tremi eksotičnimi živalmi: kačo, pajkom in agamo.« Tudi mešanec Cash je posvojen. »V zavetišču so mu nadeli ime Cash, z Miho mu nisva spreminjala imena, saj imava oba rada glasbo Johnnyja Casha.« Pravi, da je Cash občutljiva in nemirna duša. »Iskala sem zaposlitev zanj, pa je kolega iz baze ponudil zastonj treninge 'mantrailinga«, gre za iskanje pogrešanih oseb: krene z določenega mesta, kjer je bila oseba nazadnje videna, dobi predmet, ki ima vonj po tej osebi, in skuša iti po njeni sledi. Se mi zdi, da kar dobro napreduje.«

Mojstrica makramejev

Makrame je tehnika izdelovanja tekstilnih izdelkov, zlasti okrasnih, z oblikovanjem vozlov, piše v SSKJ. »Mislim, da sem pred kakima dvema letoma na Pinterestu iskala nekaj drugega in našla fotografije makramejev. Takrat sem si kupila vrvice in začela. Potegne te, ko vidiš, kaj vse se da narediti z vozli, priznam, da mi je iz dneva v dan bolj všeč tovrstno ustvarjanje. Začela sem s klasičnimi makrameji, obešankami za rože, te so bile priljubljene že v 80. letih. Izdelujem okrasne stenske makrameje različnih oblik in velikosti, podstavke za kozarce, 'oblekice' za cvetlične lonce. Sem videla, da se da izdelovati tudi oblačila – od jopic in tunik do različnih oblek. Mogoče bo to moj naslednji izziv.« V zadnjem času je pripravila tudi dve delavnici na temo makramejev. »Vzdušje je bilo zelo sproščeno, ustvarjamo ob kavici in čaju, sklepamo nova prijateljstva. Nameravam organizirati otroške delavnice. Pomembno je, da otroci nekaj počnejo, da niso le pred zasloni. Poleg tega je tehnika vozlanja odlična za razvijanje fine motorike in domišljije.« Helena prizna, da pogreša poučevanje. »Delo v šoli in poučevanje sta mi bila blizu. Predvsem to, da prenašaš znanje, ki ga imaš, in se ti zdi pomembno, da ga predaš naprej in nekoga navdušiš za določeno področje. Z delavnicami, ki jih zdaj pripravljam, je želja po poučevanju spet vzniknila. Sicer v malo drugačni obliki, a očitno velja: enkrat učiteljica, vedno učiteljica ...«