Ostali skoraj brez gozda

Na Klemenakovi kmetiji v Radovni je orkanski veter skoraj povsem uničil petindvajset hektarjev gozda. Gospodarico Katarino Zupan skrbi za prihodnost kmetije.

Radovna – »Okrog dveh popoldne se je stemnilo in začelo je močno pihati, po­tlej se je slišalo samo še bobnenje, ki je trajalo vsega deset, petnajst minut …« se Katarina Zupan, gospodarica na Klemenakovi kmetiji v Radovni, spominja srede, 19. julija, ko jim je orkanski veter izruval in polomil pet­indvajset hektarjev gozda in ga še pet hektarjev poškodoval. »Gozdove so prizadele že različne ujme, a takšnega vetroloma, kot je bil to­krat, ne pomnim, tudi moja mama ne. Posledice so strašne. Videti je, kot bi po dolini tekla voda in podirala vse pod sabo, ostalo je le kakšno drevo, preostalo je izruvano in polomljeno. Grozno, obupno …« v solzah pripoveduje Katarina, ki jo ob takšni naravni in gospodarski nesreči skrbi za prihodnost kmetije in prihodnost njenega naslednika – sina Klemna.

Kot pove Katarina, so na kmetiji gozd vedno razumeli kot »kmetovo banko«, v katero gospodar poseže takrat, ko je v stiski ali potrebuje denar oziroma les za večje investicije, zato so tudi sekali bolj malo, tako da je bil gozd lep, z veliko debelega drevja. »Zdaj vidim, da se nam to ni splačalo in da bi bilo bolje, če bi vsako leto več sekali,« pravi Katarina, ki ob pogledu na poškodovani gozd ugotav­lja, da zdaj to ni več »kmetova banka«, ampak banka v stečaju.

Kolikšna je škoda v gozdu? »V gozd ne moremo, da bi pregledali stanje in ocenili škodo. Drevje je razmetano in leži vsevprek, od vsepovsod pretijo nevarnosti,« pravi Katarina in doda, da škodo na domači kmetiji ocenjujejo na od osem do deset tisoč kubičnih metrov drevja, še nekaj škode je na kmetiji njene mame v Zgornji Radovni, kjer je veter prizadel deset hektarjev gozdov.

Na Klemenakovi kmetiji so že izbrali izvajalca del, ki bo posekal in pospravil izruvano in polomljeno drevje. »Upam, da bo delo lahko začel že ta teden in končal v dveh, treh mesecih,« pravi Katarina in doda, da se jim s posekom in spravilom lesa mudi tudi zato, ker je nevarnost, da bi zaradi velike ponudbe lesa z vetrolomnih območij v Sloveniji in tudi v zamejstvu padla odkupna cena lesa. Upa, da cena le ne bo padla toliko, da bi po plačilu izvajalcev del komajda kaj ostalo kmetiji.

»Vetrolom ni prizadel le ene generacije na kmetiji, ampak dve, tri … Ker je pri nas slaba zemlja, gozdovi tudi počasi priraščajo, tako da bo treba čakati od šestdeset do osemdeset let, preden bo v njih mogoče spet sekati. To pomeni, da sin Klemen v njih verjetno še ne bo sekal,« pravi Katarina in doda, da bodo gozdarji tudi morali povedati, kako bi bilo poškodovane gozdove najboljše obnavljati – le po naravni poti ali tudi s sadnjo dreves. »Lepo bi bilo, če bi nam pri sanaciji pomagala tudi država.«

Ko smo se leta 2017, torej v letu, ko je Katarina od Zavoda za gozdove Slovenije prejela priznanje za najbolj skrbnega lastnika gozda, mudili na Klemenakovi kmetiji, je Katarina povedala, da se je po naravnih ujmah, zlasti po žledolomu leta 2014, v njihovih gozdovih močno razmnožil lubadar, zaradi katerega so v treh letih morali posekati tisoč kubičnih metrov smreke. »Kako sem bila vesela, ko se je lubadar v zadnjih treh letih umiril, a zdaj bo spet dobil idealne pogoje za razvoj,« pravi Katarina, ki težko razume, zakaj se je narava tokrat znesla nad dolino Radovne, ko pa je vedno veljalo, da jo Alpe varujejo pred vremenskimi ujmami. »Nas je kaznovala zato, ker na globalni ravni z njo grdo ravnamo?« se nemočno sprašuje, ob tem pa ji vlivajo optimizem ljudje, ki jo potlej, ko so videli posnetke o rušilni moči narave v Radovni, kličejo po telefonu in ji ponujajo pomoč. »Zdaj nam ne morejo pomagati, delo v gozdu je nevarno še za dobro izurjene in opremljene sekače.« Optimizem ji vlivajo tudi domačini in turisti, ki se še naprej radi ustavljajo na kmetiji in povprašujejo po njihovih mlečnih izdelkih, za katere dobiva priznanja tudi na festivalih Dobrote slovenskih kmetij.