Iskrena človeška pomoč ni klonila pred ujmo

»V koči brez elektrike in vode so vsi dobili toplo večerjo in vse, kar si je kdo poželel od napitkov in pijač. Hrane sva imeli dovolj, problem je bil samo kruh, ki je bil za dopeko, pa ga nisva mogli dopeči v pečici na elektriko, plin je deloval. Imeli smo čelne svetilke.« Povzemamo zapis začasne oskrbnice Mire Bevk v Kovinarski koči v Krmi ob nedavnem hudem neurju.

Radovna – Miro Bevk iz Škofje Loke je vodstvo Planinskega društva (PD) Javornik - Koroška Bela v ponedeljek, 17. julija, prosilo, ali lahko za nekaj dni pride na pomoč v Kovinarsko kočo v Krmo, ker ima oskrbnica nujen primer, kuharica pa ne more biti sama. »Vem, kako je, ko se znajdeš v težavah, pa nimaš nikogar, Razmišljam, saj ta teden nimam nič nujnega. Na hitro spakiram.« Torek, 18. julij, je bil krasen dan. »Zvečer izvem, da so slepi in slabovidni pohodniki srečno prišli na Planiko, kjer so prespali. Naslednji dan na Facebooku vidim, da so srečno osvojili našega očaka, v mislih sem še jaz srečna zanje.«

Bum in tudi elektrike ni bilo več

Sredin dan je postal sodni dan. Sredi dneva se je temnilo, zgrinjali so se črni oblaki. »S kuharico Marijo Majcen sva okoli koče hitro pospravili, zaprli okna in čakali, kaj bo.« V mislih sta imeli pohodnike, upali sta, da so se srečno vrnili v dolino Krma do parkirišča in prevozov. »Ob 14. uri se je začelo, dež in orkanski veter, bum in tudi elektrike ni bilo več. Približno 20 minut je trajalo vse skupaj, potem pa se je počasi umirjalo. Za kočo vidim podrta drevesa čez korito za vodo, odstraniva veje po vrtu. Zvoni telefon, Nemci odpovejo rezervacijo za spanje tisti dan, ker je v Mojstrani polno policije in gasilcev, menda je polno podrtih dreves in ne morejo nikamor. Postalo mi je jasno, da je verjetno tudi na cesti v Krmi kakšno podrto drevo. Kuharica ugotovi, da voda ne teče; seveda, če ni elektrike, ni vode, ni signala, mobitel ne dela.«

Vzdušje je bilo mirno

Mira in Marija sta si oddahnili, ko so se po cesti mimo pripeljali kombiji in avtobus s slepimi in slabovidnimi pohodniki in se odpeljali proti Radovni. V hipu pa: »Pomislim, kaj pa, če pridejo nazaj, če je podrto na cesti?« Še kako prav je imela. Vrnili so se do koče skupaj s še drugimi pohodniki. V koči brez elektrike in vode so vsi dobili toplo večerjo in vse, kar si je kdo poželel, od napitkov in pijač do sladoleda. »Hrane sva imeli dovolj, problem je bil samo kruh, ki je bil za dopeko, pa ga nisva mogli dopeči v pečici na elektriko, plin je deloval. Imeli smo čelne svetilke. Zvečer so štirje iz GRS prinesli zdravila, pustili so mi akumulatorski bateriji – za kar sem jim neizmerno hvaležna, ker so 'čelke' ugasnile – 15 sendvičev in 8 kilogramov kruha za zajtrk drugi dan, ker je bilo jasno, da bo treba prenočiti vsaj 75 ljudi pod streho. Vzdušje je bilo mirno, celo zapeli smo. Za kuhanje kave so nam ljudje dali svojo vodo in uporabili sva vodo iz plastenk iz zaloge. Navdušeni so bili nad najino prijaznostjo in organiziranostjo, nobene panike, šale, smeh, Jurček pa nas je sproti obveščal o situaciji. Ob 23. uri se je večina polegla v koči na vsa razpoložljiva mesta. Belgijski skavti so taborili zunaj na travniku, kakor tudi ostali, in po avtih se je spalo, kar se je lahko.« Vse je bilo tako, kot je navada pri pravih planincih, je dodala Mira.

»Dva moška sta odšla peš 2,9 kilometra po vodo v korito, kjer teče izvirska voda točno tam, kjer se začne pešpot na Triglav, in jo prinesla okrog polnoči, da bi imeli zjutraj za čaj, nakar kuharica ugotovi, da voda spet teče iz pipe. Veselje nepopisno, nakar se hiša okrog polnoči umiri. Ob enih ponoči se zgrudim v 'moj' kot, ne spim, srce mi razbija in razmišljam, nakar me prešine: če bi se kombiji in avti peljali samo 20–30 minut prej? Zajokam. Ne spim, razmišljam, kaj, če bi padlo na kočo, zadaj so ogromne smreke.«

Kulisa kot v posmeh

Mira Bevk je priskočila na pomoč za štiri dni, a se je znašla kot v kadru za film. »Ne morem spati, ura šest zjutraj, akcija, po hiši že ropota, s kuharico pristaviva največji lonec čaja, za kavo, nareževa kruh, počasi hiša oživi, zajtrk, maslo, marmelade, med, pašteta, pečena jajčka, tudi kuhana klobasa, kruha, kolikor je kdo hotel. Dekleta so pomagala pomiti posodo, spremljevalci so pomagali pri strežbi po najboljših močeh. Vzdušje je bilo sproščeno, vreme je bilo sončno, krasna kulisa (kot v posmeh), dobre volje na pretek, slišala se je pesem, skupinsko slikanje, vojaški helikopter odpelje, ne vem, 2 ali 3 osebe zaradi zdravstvenih težav ... in malo čez 10. uro se v četrtek, 20. julija, pripelje gasilski avto in sporoči veselo novico, da je pot prosta. Ploskanje in vesel pozdrav gasilcem, sreča, veselje, prejeli sva od vsakega objem, zahvalo, solze v očeh in parkirišče ter travnik se počasi izprazni, ostaneva sami.«

Kako srečno se je končalo, je razmišljala Mira. Nato pa: »... se je pokazalo, da so pozabili na gospo, ki se je poškodovala na malem Triglavu. Gospa je počivala in zaspala, nihče pa ni štel in je pogrešal – in odpeljali so se brez nje. Panika, jok, ampak jaz znam to pomiriti, pa sva uredili tudi ta problem. Čez pol ure so jo gasilci prišli iskat in dostavili v Mojstrano, kjer so jo počakali preostali sopotniki.«

Marija in Mira, ponosni smo na vaju

Na četrtkovo popoldne pride predsednica PD Javornik - Koroška Bela Olga Oven, gasilci pripeljejo agregat, pridejo iz Elektra Kranj, gospodar koče ureja in žaga podrto, cesta je uradno zaprta, prav tako koča. Zvečer je bila Mira Bevk, ki je, originalno v daljšem zapisu, opisala vse kronološko, iskreno in pošteno, že doma v Škofji Loki. »Marija Majcen in Mira Bevk, ponosni smo na vaju in iz dna srca hvaležni,« pa jima sporočajo iz PD Javornik - Koroška Bela.