S kolesi in barko po otokih (3. del)

Otok Korčula

Otok Korčula se razprostira vzporedno z bližnjim kopnim v smeri zahod–vzhod. Dolžina otoka je 46,8 kilometra, širina je od 5,3 do 7,8 kilometra, površina je od 270 kvadratnih kilometrov, tako da je Korčula po velikosti šesti otok v Jadranskem morju. Od polotoka Pelješca ga deli Pelješki kanal, najmanjša razdalja med njima je 1270 metrov. Otoška obala je dolga 182 kilometrov, obala bližnjih otočkov pa 54 kilometrov. Otok je zelo razgiban in bogat s številnimi zalivčki.

Razvoj turizma se je na Korčuli začel ob koncu 19. stoletja. Prvo javno kopališče so uredili že leta 1904 v mestu Korčula, turistični prospekt v različnih jezikih so izdali leta 1914. Po drugi svetovni vojni so tako kot po vseh otokih razvijali sodobni turizem z novimi hoteli, urejenimi kampi. Poseben pomen ima zdravstveni turizem, ki ga omogočajo blaga klima, čisto morje ter zdravilno blato na nekaj plažah na otoku.

Spoznali smo, da je Korčula lep otok, poln zelenja in posebnosti. Prebivalci se radi pohvalijo, da se je na otoku rodil tudi Marco Polo, znani beneški trgovec in raziskovalec. Natančna lokacija njegovega rojstva ni znana, a nekateri življenjepisci trdijo, da je bil rojen v mestu Korčula na otoku Korčula, ki je bila takrat del Beneške republike.

Mi smo se iz pristanišča Račišće podali proti Veli Luki. Izbrali smo požarno pot, ki vodi ob obali, a je večinoma makadamska. Bilo je tudi nekaj vzponov in strmih naklonov, na nekaterih mestih so rastline rasle čez pot. A naši kolesarji so vse te ovire pogumno premagali. Spoznal pa sem še nekaj: danes, ko veliko kolesarjem pomaga električni pogon, se le redki pritožujejo nad klanci. Sedaj se pritožujejo nad makadamom. Očitno je malo treba tarnati. A priznam, naši kolesarji to počnejo bolj redko.

Tisti dan smo imeli postanek v malem ribiškem mestu Prigradica, ki je obkroženo s starimi vinogradi in nasadi oljk in je hkrati eden izmed prvih naseljenih zalivov na otoku. Nastala je kot izvozno pristanišče za cenjeno vino in olivno olje iz bližnjega mesta Blato. Ohranila je avtentično rustikalno vzdušje preteklih časov, krasijo jo tudi številne stare kamnite hiše. Mene je najbolj navdušilo spoznanje, da ima tako majhno mesto tudi nogometno igrišče. Glede na vročino tistega dne smo si želeli le nekaj popiti in si odpočiti ter zaplavati v morju.

Pot smo nekaj časa nadaljevali ob obali ter se potem dvignili čez hrib in se spustili do Vele Luke, ki je največje mesto na otoku in ima skoraj 5000 prebivalcev. Razvijalo se je predvsem zaradi globokega in dobro zavarovanega zaliva, kjer čez dan pogosto piha prijeten maestral. Zato je bivanje tam prijetno.

V Veli Luki deluje tudi kulturno-umetniško društvo, ki ohranja glasbo in folkloro, obstaja vrsta pevskih klap, ki s svojo visoko umetniško kvaliteto dosegajo uspehe na koncertih na Hrvaškem in v tujini. Zato ni čudno, da je tu svoj talent razvijal morda najbolj znani dalmatinski pevec Oliver Dragojević, ki se je tu tudi rodil. V Veli Luki je najraje prebival in je tudi pokopan na tamkajšnjem mestnem pokopališču. Tako kot vsak večer na naših potovanjih je sledilo večerno druženje s petjem na barki. Zjutraj pa smo se odpeljali proti otoku Vis.

Otok Vis

Otok Vis leži precej stran od celinske obale, približno 20 kilometrov zahodno od Hvara, od katerega ga loči Viški kanal. S površino 89,72 kvadratnega kilometra je deveti največji hrvaški otok in peti največji med otoki Dalmacije. Upravno pa je razdeljen med mesti Komiža in Vis, spada pa v Splitsko-dalmatinsko županijo. Zaradi svoje strateške pozicije v Jadranskem morju je bil privlačna točka za mnoge osvajalce, ki so na njem zgradili utrdbe.

Tako smo si v mestu Vis ogledali utrdbo George (ljubkovalno tudi Fortica), ki je največja trdnjava na otoku. Utrdbo je leta 1813 zgradila britanska kraljeva mornarica, in sicer v sklopu prisotnosti Združenega kraljestva na Jadranu. Po skoraj dveh stoletjih je bila trdnjava zapuščena.

Po drugi svetovni vojni je na otoku sčasoma nastala velika pomorsko-vojaška baza JLA z več kot dvajsetimi objekti, med katerimi so vojašnice, podzemni bunkerji, rovi in zaklonišča, helidrom, podmorniško sidrišče, radarska postaja. Tujcem je bil zato do leta 1990 dostop do otoka in nanj prepovedan. Med hrvaško osamosvojitveno vojno so se na otok umaknile ladje JVM iz vojne luke Lora v Splitu, zato je bil dostop do otoka nekaj mesecev onemogočen. Po njihovem umiku v Boko Kotorsko je otok v sestavu Hrvaške.

Na otoku sta dve večji naselji, ki imata status mesta, in sicer Vis in Komiža. Povezuje ju leta 1983 zgrajena desetkilometrska asfaltirana cesta, po kateri smo se tudi mi peljali v mesto Komiža.

Mesto Komiža

V mesto pripelje dolg in lepo speljan spust in škoda je, da se vmes nismo mogli ustaviti in uživati v lepih razgledih. Komiža se zaradi »okupacije jugo vojske« turistično ni mogla tako razvijati kot drugi dalmatinski kraji. Zato so hiše ostale večinoma zgrajene iz kamna. Upam, da tako tudi ostane.

Zaščitnik Komiže je sv. Nikola, ki je hkrati zavetnik pomorščakov, popotnikov in ribičev, njegov praznik je 6. decembra, takrat pa je tudi dan mesta Komiža. Zato vsako leto ob glavni cerkvi krajani zakurijo staro leseno barko – za varno plovbo vseh bark, ki še plujejo. V bližini Komiže je več zalivov in plaž. Na nekaterih so izviri pitne vode, kar je za dalmatinske kraje nekaj posebnega.

V Komiži sta nekoč delovala obrat podjetja Jugoplastika in pa velika ribarnica, ki se danes imenuje Neptun. S tem so omogočili tistim krajanom, ki niso bili vojaki, da so se lahko lahko preživljali, saj je bil otok dolgo časa zaprt za turiste.

Vojaško letališče

Po daljšem odmoru smo se vrnili po drugi strani otoka, zato je bila pot tudi nekaj daljša. Peljali smo se mimo zapuščenih vojaških objektov in starega vojaškega letališča. Med drugo svetovno vojno je bilo na Visu znano vojaško letališče, ki je v tem delu Evrope odigralo pomembno vlogo pri obrambi pred nacistično Nemčijo. Do začetka leta 1944 je bil Vis namreč edino zavezniško svobodno ozemlje sredi okupirane Evrope, ki so ga branile združene sile partizanskih, britanskih in ameriških čet. Zavezniško letališče Vis je imelo v svojem enoletnem delovanju ključno vlogo pri reševanju življenj več kot 4000 zavezniških letalcev, katerih bombniki in lovci, poškodovani v hudih bojih, niso mogli priti do svojih baz v južni Italiji. Z zasilnim pristankom na viškem letališču ali skokom s padalom so se rešili pred gotovo smrtjo v globinah Jadranskega morja, ki je postalo zadnji pristan mnogih njihovih letal.

Po lepi cesti smo se spustili nazaj v mesto Vis in si ga ogledali. Zapeljali smo se še do vojaške »garaže« oziroma skrivališča za podmornice. In si privoščili nekaj časa za kopanje in počitek. Zvečer smo počasi izpluli iz pristanišča in odšli proti Primoštenu. Za naslednje jutro sta se obetala nekoliko slabše vreme in severni veter, ki bi nam oteževal plovbo. Zato je kapitan želel, da še isti večer opravimo čim več vožnje, da bi pravočasno pristali v luki Primošten. Nam je bilo vseeno, saj smo videli in doživeli večino začrtane poti. Vreme nam je, razen prvi dan, služilo, ni bilo prevroče, voda je bila primerna za kopanje, družba je bila prava in tako je bil izlet skoraj popoln. Po večerji smo zapeli nekaj lepih melodij in se počasi odpravili spat. Kapitan je ponoči varno pripeljal barko v pristanišče. (Konec)