Ves trud zaman

Poletje 2023 se bo brez dvoma z debelimi črkami zapisalo v spomine, kronike, v statistična in druga poročila. Potem ko so po Sloveniji divjala neurja s točo in močnim vetrom, je v začetku avgusta škodo pognalo v višave obilno deževje s katastrofalnimi poplavami. Med posledicami, o katerih bomo govorili in pisali še lep čas, so tudi poškodovani ali povsem uničeni pridelki.

S polja v bližini brniškega letališča se je nekaj dni po poplavah širil vonj čebule. Na obsežni površini so v žgočem soncu propadali najrazličnejši plodovi: drobni, debeli, blatni, povoženi, nekateri kot iz reklame. Čebula je bila že v skladišču, potem pa so prišle poplave, je žalosten povedal pridelovalec. Ves vložek in trud je bil zaman. Ker je bila pod vodo, ne bo solzila oči v kuhinjah, ne bo dala značilnega okusa golažu, praženemu krompirju, krompirjevi solati …

Sklepam pa, da je bila na mizi čebula, ki sem jo v začetku poletja uzrla med odpadki, ob njej pa še nekaj čevapčičev, nekaj kosov kruha in celih paradižnikov. Zavržena hrani zaboli. Seveda lahko le ugibam, kaj je bil razlog, da je prej našteto svojo pot končalo v zabojniku, hkrati pa ne morem mimo tega, da ne gre za osamljen primer. Nasprotno: Zavržena hrana je eden od globalnih izzivov.

Državni statistični urad je pred dvema letoma zabeležil nekaj več kot 143.250 ton odpadne hrane. Količina, preračunana na posameznega prebivalca Slovenije, se je v zadnjem desetletju dvignila s 57 kilogramov (v letu 2013) na 68 (v letih 2018, 2020 in 2021). Pretežni del odpadne hrane (53 odstotkov) je v letu 2021 nastal v gospodinjstvih, v gostinstvu in strežbi hrane 28 odstotkov, v trgovinah z živili deset, v proizvodnji hrane pa devet. Šestdeset odstotkov odpadne hrane je bilo po oceni statističnega urada neužitne (olupki, jajčne lupine, kosti in podobno), preostalo pa bi še lahko uporabili.

Kar nekaj možnosti je torej, da zmanjšamo količino odpadne hrane. Kako? Da kupujemo le tisto, kar dejansko potrebujemo, in v količinah, ki jih bomo lahko porabili, da živila pravilno shranjujemo, pregledujemo zaloge in načrtujemo obroke, shranimo ostanke jedi in jih pojemo kasneje ali uporabimo za druge jedi ali pa jih zamrznemo in si naslednjič skrajšamo čas za pripravo. V vsakem primeru bomo prihranili denar, saj zavržena hrana pomeni zavržen denar in izgubo vseh virov, ki so bili uporabljeni, da je prišla na mizo (voda, energija ...). Obenem povečuje pritisk na okolje.

Ekstremne vremenske ujme so ponovno opomnile, kako soodvisni in ranljivi smo, v naši moči pa je, da cenimo hrano – in trud, ki je bil vložen vanjo.