Med Brusljem, Haagom in Parizom

V podlistku občasno prestopim meje zamejstva in pišem tudi o dogodkih in ljudeh, ki delujejo med Slovenci v drugih evropskih državah. Eden takšnih je duhovnik dr. Zvone Štrubelj, vodja Slovenskega pastoralnega središča v Bruslju in dušni pastir za Slovence v Belgiji, v Luxemburgu, na Nizozemskem in zadnja leta tudi Franciji. Dr. Štrubelja sem osebno spoznal na Lužah pri Kodrovih, na domu Anice Jekovec, ki je s svojo ekipo pomagala pri odprtju obnovljenega pastoralnega središča v Bruslju. Prav gotovo pa ga poznajo Gorenjci, ki so ali še občasno ali stalno prebivajo v državah Beneluxa ali v Franciji.

Dr. Zvone Štrubelj je Dolenjec, rojen v Zdenski vasi v bližini Rašice, rojstnega kraja Primoža Trubarja. Teologijo in filozofijo je študiral v Franciji in Italiji in se po študiju odločil, da bo dušni pastir tam, kjer slovensko besedo najbolj potrebujejo – med Slovenci po svetu. Deset let je bil duhovnik na Opčinah pri Trstu in nato 11 let v Stuttgartu v nemški deželi Baden – Württtemberg, v krajih, kjer je deloval njegov rojak Primož Trubar. Iz Nemčije je pred dobrimi desetimi leti odšel v Bruselj in prevzel vodenje Slovenskega pastoralnega središča. Tedensko je na poti med Brusljem, Haagom, Luxemburgom in Parizom. Veseli se, ko se srečuje s svojimi rojaki, čeprav imajo mnogi daleč do cerkve. Še najbližji so v Luxemburgu in v Bruslju, kjer živi okrog 4500 Slovencev. Sam ima naslove od več kot tisoč rojakov! Nekateri so že dolgo v Belgiji, še posebej potomci rudarjev, ki so služili kruh v tamkajšnjih rudnikih, mnogo pa jih je zadnje desetletje prišlo v Bruselj zaradi službe v ustanovah Evropske unije, Nata in drugih organizacij. Župnik Zvone je vesel, ko ga vabijo na krste in birme – lani je v Bruslju birmal 12 slovenskih otrok, in na druga družinska slavja. Sodeluje tudi s slovenskimi veleposlaništvi v teh državah.

Na vprašanje, zakaj se je odločil za službo dušnega pastirja med Slovenci po svetu, je odgovoril, da zato, ker je treba skrbeti za celotno narodovo telo, ne glede, kje je. Imamo skupne korenine in deblo, veje pa se raztezajo doma, v sosednjih državah in po svetu. In to drevo je treba negovati, da raste in utrjuje narodno zavest.

Dr. Zvone Štrubelj je občudovalec Primoža Trubarja. Ko je bil v Nemčiji in je obiskoval kraje, kjer je živel in deloval Trubar, je leta 2008 ob 500. obletnici njegovega rojstva napisal knjigo z naslovom Pogum besede. Trubar je v Nemčiji zelo spoštovan, pove. Po njem se imenujejo šole in ulice, kar pa za njegovo domovino Slovenijo ne moremo vselej trditi. Rad ima tudi glasbo in poezijo. Na srečanjih zaigra na kitaro in poje, še posebej njegovo pesem z naslovom Roža. V njej pravi: Življenje naše / lepo je, kot roža, / ki odpre se, / cveti in hrepeni. / Želi, da dolgo bi živela. / Išče sonca in luči. / Ko pride njena ura, / skloni glavo, odcveti. / To ni le zgodba lepe rože. / Tudi moja, tvoja je. / Na poti k soncu ne pozabi, / da kot roža krhek si …