Z zadnjim ciklom Nič ne bom rekla, tiho pa tudi ne bom v ozadju / Foto: Tina Dokl

Gledalca vabi v svojo sliko

Nove generacije na Loškem ob slikarjih Pavlovcih največkrat pomislijo na Agato Pavlovec, akademsko slikarko, ki ima slikarstvo v genih. V njenih slikah »beremo« zgodbe današnjega časa, da bi bili boljši v prihodnosti.

»Ob tem, da predhodno temeljito raziščem tematiko, pa z branjem in nabiranjem informacij vase dobivam tudi energijo, ki jo potrebujem, da pripravim platna, se postavim prednje in začnem mahati.«

»Zato sem si rekla, da ne bom tiho, da bom govorila o težkih temah, ki obstajajo v družbi, znotraj družin, o trpljenju, laži, manipulaciji, različnih zlorabah ...«

Kadar v domačem ateljeju ne gostite na primer novinarja in fotografinje, kot pravkar ...

… takrat delam, bodisi slikam ali »zgolj« razmišljam o naslednjem slikarskem ciklu. V ateljeju sem sicer vsak dan, saj je moja pisarna, delovni in hkrati študijski prostor. Tu berem, raziskujem po spletu, delam skice …, seveda pa ne slikam vsak dan, vsaj večjih formatov ne, saj ti zahtevajo daljše priprave. Ko sem bila še v službi, sem veliko delala zvečer, zdaj v atelje pridem zjutraj, in kot sem rekla, enkrat je v prvem planu moj lastni slikarski opus, spet drugič so v ospredju priprave za razne likovne delavnice, tečaje in podobna dela, ki mi tudi prinesejo nekaj zaslužka.

Ali pa za slikanje slik malega formata, ki jih vidim na steni nasproti naju?

Tudi. Ampak kot pravim, ne slikam vsak dan, zagotovo pa potegnem vsaj kakšno črto. Ko slikam večji format, sem se navadila zjutraj iti v atelje, da do kosila že nekaj naredim. Pozno popoldan ali zvečer se običajno vrnem in nadaljujem delo.

Kakšen je sicer vaš ustvarjalni proces od razmišljanj o temah, ki vas bodo vodile pri slikanju, do platna in ob njem samega akta slikanja?

Večinoma slikam po ciklih. Ti se nanašajo na neko določeno tematiko, ki jo pred tem poskušam kar najbolj temeljito preštudirati. Najprej berem in iščem informacije o neki temi. Ko se mi zdi, da je stvar že dovolj daleč in se mi v mislih že slikajo neke podobe, takrat naredim nekaj osnovnih skic in se odločim, koliko slik bo aktualni cikel imel. Včasih gre celo za kakšno simbolno številko.

Ob tem, da predhodno temeljito raziščem tematiko, pa z branjem in nabiranjem informacij vase dobivam tudi energijo, ki jo potrebujem, da pripravim platna, se postavim prednje in začnem mahati.

Mahati?

V navednicah. To je prispodoba stanja, ko imam v rokah čopiče in barva ne gre le na platno, ampak »šprica« tudi po ateljeju. (smeh) Priprave, o katerih govorim, so običajno zelo dolge, in ko začutim samo tematiko, ko sem z njo napolnjena, da lahko izbruhnem in me ponese neka energija, se prav to tudi zgodi. Sam akt slikanja je res podoben nekemu izbruhu. Če gre za bolj realistične, bolj natančne podobe, potem je ta del slikanja seveda tudi bolj umirjen in premišljen. Tako je običajno tudi dokončevanje slike. Prva faza ustvarjanja je vedno bolj ekspresivna. V tej fazi lahko v enem dnevu ustvarjam več slik skupaj in kakšno skoraj dokončam, tako rekoč v enem zamahu.

Naslikanega nikoli ne popravljate?

Običajno sledi faza opazovanja in razmišljanje predvsem o likovnih zadevah, če stoji kompozicija ali je treba še kaj dodati, so barve v redu in podobno. Včasih so slike dokončane, včasih še kaj malega dodam. V tej fazi delam bolj razumsko.

Ko sva se pred časom dogovarjala za ta pogovor, ste se oglasili iz Črne gore. S počitnic ali morda kakšne likovne kolonije?

S počitnic. Ampak običajno s seboj vedno vzamem branje, ki ga moram preštudirati, in tudi liste za kakšno skico. Morda se je v tridesetih letih le enkrat ali dvakrat zgodilo, da sem šla na počitnice brez »materiala« za delo. Nekateri si čas dopusta rezervirajo za branje romanov, jaz imam raje knjige za študij, knjige, iz katerih si izpisujem. Na Sinjajevini v Črni gori sem brala knjigo Odveži močno žensko: Brezmadežna ljubezen blažene matere do divje duše, ki jo je napisala Clarissa Pinkola Estés in govori o Devici Mariji.

Katere motiv opažam na onih dveh malih slikah na steni ...

Recimo. Pred nekaj leti me je glasbenik Janez Jocif povabil k dvema projektoma, eden je bil v Crngrobu v cerkvi Marijinega oznanjenja, drugi pa je bil Libre de Vermell, scenografija za koncert APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani. K slikanju Marij me je nekaj časa nagovarjal tudi Alojzij Pavel Florjančič. O Mariji sem sicer razmišljala že dolgo pred tem, vendar mi je bila nekako preveč popolna in brezmadežna. V tem kontekstu sem se takrat lotila cikla Omadeževane rjuhe, ki je pravzaprav spraševanje o »madežnosti« človeka. Tokrat pa sem se bolj posvetila njeni podobi in široki simboliki, ki jo nosi ta lik. Letos v maju sem imela v zvoniku crngrobske cerkve, v Galeriji Crngrobsk turn, tudi razstavo na to temo.

… s katero ste počastili svoj okrogli jubilej, 50-letnico, pred in po tem pa še z dvema razstavama v Slovenskih Konjicah in v galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani. Vrniva se torej nekoliko v preteklost. Izhajate namreč iz v likovnem svetu znane družine Pavlovcev. Vaš ded France je bil znani postimpresionist, stric Andrej umetnostni zgodovinar in ravnatelj Loškega muzeja, zaslužen tudi za razvoj likovne scene na Loškem in Gorenjskem, slikarka je sestrična Mirna … Koliko vas v vaši ustvarjalnosti še spremlja vaša rodbina?

Stari ata France in stric Andrej sta bila vsekakor nekoliko posebni osebnosti. Prvega sicer nisem poznala, drugega pa. Kaj naj rečem, seveda se mi zdi fino, da sem Pavlovčeva. In tudi prednike in rodbino v življenju seveda vedno nosiš s seboj. Ne bi pa mogla reči, da mi je to zelo prav prišlo pri moji karieri.

Zagotovo pa vam je bilo slikarstvo že v otroških letih bližje kot na primer vrstnikom, kajne?

To pa zagotovo. Za to je zaslužen stric Andrej. Spomnim se, da sva z očetom hodila na grad, tam je bil barček, kjer so posedali moški, jaz pa sem se sprehajala po muzeju. Hodili smo na odprtja razstav, k nam so prihajali slikarski prijatelji, videla sem veliko slik, pa tudi doma stene niso bile prazne. Vse to otrok nekako vsrka vase. Spomnim se, ko je sestrična Mirna, ki je 20 let starejša od mene, hodila na akademijo in mi je vedno kaj risala.

Po drugi strani pa me je v svet igre, literature in domišljije uvajala dedova žena, moja babica Marja, ki je doživela visoko starost. Igrala je v gledališki skupini pri Ivanu Mraku.

Z razliko od vaše slikarske usmerjenosti k figuri je ded vztrajal in uspel s svojimi krajinami, rečnimi pejsaži, čeprav je živel v zelo razgibanem obdobju uspešnih impresionistov in uveljavljanja kubizma ...

Kot so mi povedali, je bil nekoliko obremenjen tudi s prodajo, saj je od te živela celotna družina. Da je kljub želji, da bi se več posvečal figuraliki, prav iz tega razloga ostajal pri krajinah. Po mnenju mnogih umetnostnih zgodovinarjev pa še danes velja za izjemnega krajinarja s posebnim občutkom za barve, mehkobo nanosa, vzdušje.

Po škofjeloški gimnaziji in študiju likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti ste se kasneje preusmerili na študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ste takrat dobili občutek, da je to prava smer za vas?

Na vsak način. Takrat se mi je zdelo, da je to povsem drug planet, na katerem sem zares doma, saj sem že v 6. razredu osnovne šole trdila, da bom slikarka. Nekaj časa me je zanimal igralski poklic, a sem ugotovila, da to ni zame, saj bi težko prenašala toliko ljudi v igralskem ansamblu. Ko ustvarjam, moram biti sama. Študij na akademiji je bil zame najlepši čas v življenju. Srečna okoliščina je bila, da se je v tistih letih zamenjalo kar nekaj profesorjev mentorjev, tako sem dobila precej različnih znanj. Od vsakega sem se naučila kaj novega in od njega vzela tisto, kar se mi je zdelo dobro zame. Bilo mi je kar težko, ko se je študij končal in se je bilo treba znajti.

Mislite na to, da ste odtlej morali tudi živeti od slikarstva?

Pravzaprav sem se najprej vprašala, kaj je zdaj tisto, kar te določi kot slikarja. Nisem vedela, kako narediti sebe, kako najti tisto, kar bom v slikarstvu jaz, Agata Pavlovec. Nisem vedela, katere so teme, ki jih bom predstavljala v svojem slikarskem izrazu, in predvsem kako priti do prepoznavnosti, da ljudje po tridesetih letih dela vedo za tvoj slog in s tem tudi za tvoje slike. Razmišljala sem o temah, ki me zanimajo, jih čutim kot moje, da bi jih predstavljala skozi svoje slikarstvo in o svojem slikarskem izrazu ter o prepoznavnosti, da bi skozi daljše obdobje lahko ohranjala svoj slog. Zdaj se mi po toliko letih zdi, ne glede na to, da kdaj zaidem na kakšno drugo pot, da se vidi, po kakšni likovni poti hodim. Ja, na začetku se nisem toliko ukvarjala s tem, kako zaslužiti, ampak kako naslikati nekaj, kar bo res samo moje.

Mislim, da vam je slednje še kako uspelo. Vaš pristop k slikanju je samosvoj in hkrati močno izpoveden, ekspresiven. Zdi se, da vedno znova slikate čustva.

Če je slika ekspresivna, seveda predstavlja tudi določena čustva. Ekspresivno slikarstvo mi je zelo blizu.

Edvard Munch?

Seveda. In, kot sva se prejle pogovarjala, Lucian Freud ali pa Francis Bacon, ki me je s svojimi slikami vedno premaknil. In Hieronymus Bosch s svojimi malimi človečki, ki dokazuje, da so si pred več kot petsto leti tudi marsikaj upali in jim je domišljija še kako delala.

Koliko vas ob snovanju slik spremljajo dogajanja tako v ožjem okolju kot v svetu? V preteklih letih ste se precej posvečali položaju ženske in njeni emancipaciji, zanimale so vas migracije, tudi siceršnji odnosi v družbi.

Pripovedovanje zgodb je dediščina stare mame Marje. Sama sicer nisem pripovedovalka, zelo rada pa govorim in nekaj sporočam skozi slike. Tudi teme, povezane z emancipacijo žensk, izvirajo od Marjinih zgodb. Rojena je bila pred letom 1900 in se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja kot mlada ženska marsikdaj postavila po robu takratni patriarhalni družbi. Prijateljevala je tudi z Zofko Kvedrovo in mi govorila o emancipaciji, ženskih pravicah in njeni borbi zanje. Tudi o tem, da se je iz protesta ostrigla. Pred leti sem se zgrozila, ko sem ugotovila, da se skoraj stol let kasneje ni kaj dosti spremenilo. Podobno se marsikje v manjših mestih ali vaseh lahko zgodi še danes. Ob takih sicer zelo običajnih situacijah se potem vprašaš, ali imamo ženske res toliko pravic, kot mislimo, da jih imamo.

Tema, ki me precej premika, kot rada rečem, je tudi, da ob tem, da ljudje živimo na istem planetu, v zahodnem svetu mislimo, da je samo naš način življenja oziroma bivanja edini pravi in le ta lahko prinese srečo. Nakar vidiš plemena in njihove modre ljudi, na katerih izrazu obraza vidiš, da živijo po drugačnih načelih, pa ravno tako preživijo svoj vek.

Spominjam se vašega cikla izpred let, v katerem ste slikali podobe v burkah, značilnih oblačilih v muslimanskem svetu. Kaj vas je vodilo k tej temi?

Seveda se v muslimanskem svetu ženskam dogajajo številne krivice, tega nihče ne zanika. Zagotovo pa nošenje burke za muslimanke ni osrednji problem, če ga tam ženske sploh razumejo kot problem. So ženske v zahodnem svetu, ki jih znotraj družine recimo pretepajo moški, na boljšem? Nekoč mi je neki Bosanec na Baščaršiji v Sarajevu, potem ko sem se čudila ženskam v burkah, pojasnil, da imamo problem predvsem mi, ker zakrite ženske ne vidimo. Ona namreč nas vidi. Skratka, pustimo vrata odprta drugačnim razmišljanjem in drugačnim kulturam, preden začnemo nekaj kritizirati.

Menite, da mora biti danes umetnik, ne le likovnik, ampak tudi ustvarjalec na drugih umetniških področjih, v svojem delovanju angažiran, zavedajoč se sveta, v katerem živimo?

Umetnik mora biti predvsem iskren, da dela to, kar čuti. Niso vsi umetniki angažirani in s tem ni nič narobe. Če na drugi strani čutiš, da se te kot človeka in umetnika vse te informacije, ki so aktualne v času in prostoru, dotaknejo in o njih razmišljaš, pa se mi zdi prav, da v svojem delovanju to angažiranost tudi pokažeš in na nekatere stvari opozoriš.

V vašem likovnem izrazu je v ospredju figura. V likovnih zgodbah pogosto deluje skrivnostno, v zabrisani podobi, obrnjena proč, kot da gledalca poziva, naj vstopi v sliko in jo vpraša …

Rada imam skrivnostnost in ob tem plastenje barv, ki je moj običajni način slikanja. Rada imam večplastnost, da je nekaj še tam zadaj, kar na prvi pogled samo slutiš. Na tak način počasi stopaš v sliko in potem v njeni notranjosti odkrivaš vsebino. Slika je sicer statična, a te vseeno spodbudi, da vstopiš vanjo, se po njej sprehajaš in jo na ta način opazuješ. Zato figure običajno zabrišem, da se gledalec potrudi, da se mu odpre še kaj novega. Je pa res, da so pri novih slikah figure na njih – če rečem – bolj konkretne, a so nekatere v ozadju in so opazne šele pozornejšemu gledalcu. Želim ga ustaviti, da nekaj časa stoji pred sliko. Moje slike sicer niso televizijski zaslon, se pa v njih vseeno marsikaj dogaja.

Kako se prilagajate skupinskim akcijam in razstavam, ki imajo določeno temo, kot je recimo vsakoletna Kolonija Iveta Šubica, ki jo pripravljate v Združenju umetnikov Škofja Loka, katerega članica ste?

To so ustvarjalni izzivi. Včasih nastane kaj zanimivega, včasih pa prav nič. Lahko se srečaš z zanimivo tematiko, ki te zapelje na neko novo področje. Nikoli recimo nisem mislila, da bi ilustrirala pripovedke, povezane z ljudskim izročilom, pa je prišla priložnost in sem se lotila ilustracij za knjigo Kar tresla se je od lepote, Folklorne pripovedi iz Selške doline.

Med drugim ste likovno opremili pesniške zbirke pesnice Agate Trojar, sodelovali pa ste tudi z gledališčem kot scenografinja in pred leti v Gimnaziji Škofja Loka vodili dijaško gledališko skupino. Povedali ste že, da vam je gledališče zelo blizu.

Vedno sem hotela slikati iskreno iz sebe, pa sem ugotovila, da to ni najbolj prodajno, in sem potem v nekem obdobju začela iskati, kaj še lahko delam. Nasproti mi je prišlo gledališče Oder treh herojev v Pirničah, kjer sem začela slikati scene. Tudi sicer sem rada v gledališču, na nek način me privlači oder. Zato tudi sodelujem pri organizaciji prireditev. V gledališču sicer med predstavo nisem na odru, vidno je le moje delo pri scenografiji, sem pa pri raznih prireditvah včasih tudi na odru ali pa v središču pozornosti – kot povezovalka, voditeljica delavnic in organizatorica prireditev. Podobno kot glasba mi je blizu tudi poezija – in tu sva se našli tudi za Agato Trojar.

Saj res, nisem vas še vprašal, kdo vam je dal ime Agata.

Ne vem povsem dobro, mislim pa, da je bila stara mama tista, ki je rekla, da Petra po očetu Petru pa že ne bom, in sem dobila ime Agata.

Vas je v otroštvu ob imenu spremljala tudi Visoška kronika?

Je. Vse od osnovne šole naprej sem bila čarovnica. Tudi prijateljica je imela podobne probleme.

Vaš najnovejši cikel Nič ne bom rekla, tiho pa tudi ne bom, s katerim ste se v začetku poletja predstavili v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani, že z naslovom vzbuja radovednost, kaj se skriva v njem. Za kaj gre?

Izjava ima že nekaj zgodovine. Včasih kaj rečem, za kar bi bilo vseeno, če ne bi rekla. Potem nekaj časa mislim, da bo bolje, če sem tiho, da družba, v kateri sem, tako bolje funkcionira. Nakar sem si rekla, tako pač mislim in čutim, zato ne bom tiho. Ob tem pa me vseeno zanima, iz kakšnih družin izviram in kakšni so bili moji predniki, kako je živela moja mama, moja babica … Zdi se mi, da se neka linija vleče iz generacije v generacijo, včasih pa je nekdo dovolj močan, da spremeni neke ustaljene vzorce.

Tako po mamini kot očetovi strani so bili nekateri predniki zelo posebni, zato sem se odločila, da skozi cikel slik rodbinsko preteklost nekako dam od sebe, s tem, da vse skupaj tudi povežem tudi z dogajanjem v družbi. Gre za vprašanja o sreči. V življenju so tako dobre kot slabe stvari in ne moreš jim uiti. Želim, da se spregovori o obojem. Zakaj bi slabo prikrivali? Bolj ko slabo odrivamo, bolj puščamo, da se to razrašča. Zato sem si rekla, da ne bom tiho, da bom govorila o težkih temah, ki obstajajo v družbi, znotraj družin, o trpljenju, laži, manipulaciji, različnih zlorabah ...

Tematika je zelo osebna ...

In hkrati za družbo. Naslikala sem tisto, česar nočemo gledati, česar nočemo slišati, kar vedno znova olepšujemo in si vseskozi govorimo, želimo imeti vse samo lepo, a v resnici ni tako.

Še en letošnji cikel slik ste poimenovali Brinove jagode; preberem, da vas spominjajo na otroštvo in hkrati ponujajo, kot pravite, »spoznanje, da nam življenje vedno znova daje priložnosti, da se prerodimo in da smo le delček – kot brinova jagoda, sredi širnega vesolja.«

Ta stavek je zavedanje, da je človek samo majhen del vesolja.

Brinove jagode so lahko posušene za okras, destilirane ...?

Ali pa so na drevesu v vrtu. Že dvakrat sem posadila brin, pa se je vedno posušil. Tako da me ta naloga še čaka.

Boste vztrajali?

Na vsak način. Z brinom se bom še ukvarjala in enkrat bo nedvomno del mojega pestrega vrta v Zmincu. Gospa, ki je pred nama živela v tej hiši, se je zelo posvečala vrtu in jaz sem se zaljubila v njeno zasaditev grmovnic in trajnic. To skušam ohranjati. Za 50 let sem si zaželela, da bi zasadili še vrt, ki ga gledam iz ateljeja. In želja se mi je uresničila, zato sem hvaležna Urši Kovač Mrak, ki se ukvarja z ureditvijo vrtov, in drugim prijateljem, ki so pomagali pri sajenju.

Oddajte svoj komentar

Kranj 18°

jasno
vlažnost: 86 %
veter: V, hitrost: 11 km/h

15/32

ponedeljek

15/34

torek

17/31

sreda

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

GLASBA / Škofja Loka, 15. julij 2024

Mednarodni cikel koncertov

IZLETI / Cerklje, 16. julij 2024

Planinski izlet DU Cerklje

PRIREDITVE / Škofja Loka, 20. julij 2024

Spominska slovesnost v Dolenji vasi

PRIREDITVE / Kranj, 3. avgust 2024

Planinski dan invalidov

 

 
 

 

 
 
 

Na olimpijskih igrah tudi številni Gorenjci / 15:41, 13. julij

Tale Franjo bi pa lahko uporabil drugo besedo, npr. skregan, razdvojen. Sicer pa v športu uk'p držimo.

Po analizi rahla prednost lokaciji v Radovljici / 11:05, 12. julij

Edina logična lokacija je Kranj, ki ima sam več prebivalcev kot celotna zgornja gorenjska skupaj. Je tretje največje slovensko mesto in edino brez bolnišnice.

Po analizi rahla prednost lokaciji v Radovljici / 08:03, 12. julij

Bližina avtocestnega priključka so dodatne točke; hrup zaradi bližine avtoceste so negativne točke. Razumi kdor more.

Kranj se povezuje s Fukuijem / 11:04, 10. julij

Nova priložnost, da se gre župan turista na Japonskem, seveda na občinske stroške. Nova bolnica sredi mesta je res precej mimo. V Murski Sob...

Pred potjo je rekla: »Mat' 'ma jajca, pa gre.« / 07:15, 7. julij

Čestitke! Res velik podvig, vam še veliko podobnih privoščim iz srca!

Odprtje nove ceste spremljal protest / 21:46, 5. julij

Slovenci smo resnično eni čudni ljudje. Če se nič ne gradi se jajcamo, če se gradi protestiramo. So še vedno najboljše obljube, potem se pa nič ne dela?

Obvoznica v Železnikih ni odprta / 11:14, 5. julij

Čez poletje pa res ni za pričakovati, da bodo državni organi izdali vsa dovoljenja. UE stavkajo in večina zaposlenih po ministrstvih je na Hrvaške,. Držimo pesti, da bo obvoznica odrta do konca leta.